Recreational soccer in military readiness is not a hazardous activity; ordinary fouls do not constitute tortious negligence.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Rekreativno igranje nogometa ni nevarna dejavnost. Običajni nogometni prekršek ne predstavlja nedopustnega ravnanja kot elementa odškodninskega delikta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik, delavec Postaje policije ..., se je dne 31. 5. 2002 poškodoval pri igri nogometa, s katerim si je nabiral fizično kondicijo, medtem ko je bil v pripravljenosti na delovnem mestu v vojašnici ..., zaradi srečanja tujih predsednikov. Ob trčenju s soigralcem je utrpel udarnino levega kolena in okvaro tetive leve štiriglave stegenske mišice.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da zahtevek ni utemeljen na podlagi objektivne odgovornosti, saj stanje pripravljenosti in igra nogometa sama po sebi ne predstavljata nevarne dejavnosti(1), kot tudi ne na podlagi krivdne odgovornosti, saj je bila igra s strani delodajalca skrbno organizirana. Navedeno je sodišče ugotovilo z zaslišanjem prič in listinskimi dokazi, zato je kot nepotreben zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca športno nogometne stroke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka,

ko ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu

za angažiranje izvedenca športne stroke, saj je neizpodbitno dejstvo, da sodišče samo zagotovo ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, da bi lahko samo zaključilo, ali je v konkretnem primeru šlo za grobo kršitev pravil nogometne igre. Zaradi neimenovanja izvedenca športne stroke je cel kup dejstev pomembnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ostalo nerazjasnjenih, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da si je tožnik sam izbral igro nogometa. V vojašnici se tožnik ni nahajal prostovoljno delodajalec pa mu je dal na izbiro, kaj se sme in kaj ne početi med pripravljenostjo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, da bi izvedenec sicer lahko podal mnenje, ali in kakšen prekršek je bil storjen med igro, vendar pa to v zadevi ni relevantno, saj so prekrški sestavni del športne igre. Ker je tožnik sam povedal, da mu je soigralec poskušal odvzeti žogo, pri tem pa je prišlo do udarca v koleno, je lahko sodišče prve stopnje samo zaključilo, da prekršek soigralca ne predstavlja nešportne kršitve pravil igre in tako niso izpolnjeni pogoji iz 243. člena ZPP za postavitev izvedenca. Ob takšni izjavi namreč sodišče ne potrebuje strokovnega znanja za odločitev o tem dejanskem vprašanju.(2)

8. Navedba revidenta da je, zaradi

neimenovanja izvedenca športne stroke, cel kup dejstev pomembnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ostalo nerazjasnjenih in da je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je prav tako neutemeljena. Vsa dejstva, pomembna za odločitev, so razjasnjena. Sicer pa revident s to navedbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek revidenta, da je m

aterialnopravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da si je tožnik sam izbral igro nogometa, saj se v vojašnici ni nahajal prostovoljno, delodajalec pa mu je dal na izbiro, kaj se sme in kaj ne početi med pripravljenostjo. Zaključek sodišča druge stopnje je pravilen, saj ga je oprlo na tožnikove lastne izpovedbe o tem, da je izbral nogomet, da pa bi lahko igral tudi košarko ali kartal. Kljub temu, da tožnik ni bil na delovnem mestu prostovoljno, je bila končna izbira kako si bo krajšal čas, njegova in je zato privolil v morebitno poškodbo.

10. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da poškodba ni nastala ob opravljanju nevarne dejavnosti ter da je do kontakta med tožnikom in soigralcem prišlo po naključju v „borbi za žogo“, sta pravilno ugotovili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili. Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi in ker sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

11. Odločitev, da tožnik sam krije stroške postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP, saj je bil z revizijo v celoti neuspešen.

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo, da igranje nogometa v delovnem času policista ali vojaka, ne predstavlja nevarne dejavnosti po 149. členu OZ (II Ips 330/2002, II Ips 719/2003, II Ips 337/2005, II Ips 811/2005). V sodbi II Ips 811/2005 je tudi zavzelo stališče, da igre z žogo ne morejo biti nevarne samo zato, ker imajo za cilj usposobitev pripadnikov specialne policije za učinkovito opravljanje operativnih nalog.

Op. št. (2): Takšno stališče je bilo sprejeto v sodbi VS RS II Ips 438/2005.