Sodba VIII Ips 186/2010 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. Za tako presojo pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 2. 3. 2006, in zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje po poteku odpovednega roka ni zakonito prenehalo in je trajalo do 15. 8. 2006. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006, s plačilom nadomestila plače za to obdobje in plačilom pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter plačilom stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bil zaradi tožničine kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ko je dne 15. 2. 2006 poslovnim partnerjem posredovala napačne podatke o obisku kino predstav, ki bi lahko bistveno vplivali na poslovne rezultate tožene stranke, če ta ne bi takoj po odkritju poskrbela za njihovo popravo, in glede na predhodno pisno opozorilo na korektno opravljanje obveznosti z dne 9. 1. 2006 zaradi podobne kršitve z dne 24. 12. 2005 in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve, podan utemeljen odpovedni razlog in da so bili podani tudi drugi zakonski pogoji za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Ob prvem odločanju o pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku glede nezakonitosti odpovedi in pravic na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ni soglašalo, da je utemeljitev nadaljnjega pogoja v sami odpovedi, da zaradi storjene kršitve ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, pogoj za zakonitost odpovedi in da tega pogoja in okoliščin v zvezi z njim delodajalec ne more dokazovati pred sodiščem.

3. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje ponovno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku ugodilo. Ob upoštevanju pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev je presodilo, da tožničina kršitev z dne 15. 2. 2006, ki se edino lahko upošteva pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni taka kršitev delovnih obveznosti, da bi že sama na sebi predstavljala resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja.

4. V ponovni reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje v nasprotju z razlogi razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča ponovno ni opredelilo do vseh okoliščin, ki utemeljujejo presojo, da delovno razmerje s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati, oziroma je sodišče neutemeljeno odklonilo upoštevanje vseh okoliščin, ki so pomembne za presojo teže tožničine kršitve. Poudarja, da je šlo dne 15. 2. 2006 za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je vplivala, oziroma bi lahko celo usodno vplivala na toženkine obveznosti, če ne bi bila s strani sodelavcev odkrita. Glede na tudi siceršnjo malomarno delo tožnice in neuspeh predhodnega opominjanja pa tožena stranka tožnici samostojnega dela ni mogla več zaupati, tako da je sodišče zmotno presodilo, da pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili podani.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do ugotovitev in okoliščin, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu tako, da je navedlo, katerih okoliščin ne bo upoštevalo. Tako v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Odprto je le vprašanje materialnopravne pravilnosti takšnih opredelitev sodišča druge stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je izdalo svojo sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev:

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu referentke za analitiko in koordinacijo v programskem sektorju.

Tožnica je bila s strani nadrejenih delavcev večkrat ustno opozorjena na napake, ki jih je delala pri delu. Ker so se napake ponavljale, je bila v zadnjih šestih mesecih z vidika delovne uspešnosti tudi slabo ocenjena.

Dne 9. 1. 2006 je bilo tožnici vročeno pisno opozorilo na vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve, ker je v nasprotju z obvestilom, da 24. 12. 2005 po 20.00 uri v Koloseju v Celju ne bo kino predstav, objavila na internetu predstave tudi po tej uri, zaradi česar je morala tožena stranka zavrniti 50 strank, ki so bile zavedene z napačno objavo.

Sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana, ker je dne 15. 2. 2006 povsem napačno seštela podatke o obisku kino predstav v letu 2005, tako da je bil seštevek 9.194 obiskovalcev dnevno, namesto le 2.771 obiskovalcev ter ne da bi tak seštevek preverila napačen podatek posredovala poslovnim partnerjem, ki so imeli pravico na podlagi takega podatka do udeležbe na dohodku od prodanih vstopnic. Na podlagi napačnega podatka bi šlo za razliko v ustvarjenem prihodku kar v višini 7 milijonov takratnih SIT (okrog 29.000 EUR), ki bi ga morala tožena stranka deliti s poslovnimi partnerji v razmerju 40 proti 60, oziroma bi lahko tožena stranka ob uporabi takega podatka utrpela za okrog 2.8 milijona SIT (okrog 11.600 EUR) poslovne škode. Res je bila s strani drugih delavcev napaka kmalu odkrita in na tak način preprečena uporaba napačnega podatka.

Tožnica je tako kršitev, zaradi katere je bila opominjana, kot kršitev, zaradi katere ji je bila podana sporna odpoved, storila iz malomarnosti.

Tožnica tudi na podlagi opozorila in na zagovoru pred odpovedjo ni ponudila nobene garancije, da v prihodnje do tovrstnih napak pri njenem delu ne bi več prihajalo. Sodišče je soglašalo z oceno tožene stranke v odpovedi, da glede na tožničino obnašanje tudi za naprej vestnega dela od tožnice ni bilo mogoče pričakovati (s tem v zvezi sodišče celo zaključi, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa je bilo glede na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, v katero sodišče ni poseglo, dejansko brezpredmetno).

8. Sodišče druge stopnje je kot dejanske ugotovitve s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva sprejemalo, vendar je njihov pomen pri izdaji izpodbijane sodbe očitno zmotno presodilo.

9. Stališče sodišča druge stopnje, da je pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče upoštevati zgolj dejstvo kršitve, zaradi katere je bila delavcu podana redna odpoved, ne pa tudi drugih okoliščin v zvezi z delavčevim delom in navedeno kršitvijo, je pravno zmotno. Že glede na prvi odstavek 83. člena ZDR, ki kot pogoj za redno odpoved iz krivdnega razloga zahteva predhodno pisno opozorilo v zvezi z že predhodno kršitvijo, je potrebno upoštevati tudi takšno predhodno kršitev oziroma izpolnitev pogoja, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Pri presoji teže in pomena kršitve, kot utemeljenega odpovednega razloga, ZDR v drugem odstavku 88. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. Za tako presojo pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Ni vseeno ali gre za sicer vestnega in zanesljivega delavca, ki sta se mu zaradi trenutne nepozornosti zgodili dve napaki, ali pa za delavca, ki je pri delu nasploh nezanesljiv, ne reagira niti na ustna in ne na pisna opozorila in na delo katerega se delodajalec izkustveno ne more zanesti.

10. Upoštevaje navedena izhodišča je v obravnavani zadevi gotovo šlo za primer pri delu površne delavke, ki odnosa do dela niti po ustnih opozorilih in niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve ni spremenila. Zato je bil ob ponovni v bistvu podobni kršitvi (v obeh primerih je šlo za posredovanje očitno napačnih in zavajajočih podatkov zunanjim strankam, obiskovalcem toženkinih kino predstav in poslovnim partnerjem, ki sta vplivali vsaj na kršitev ugleda tožene stranke, če so sodelavci neposredno materialno škodo ob drugi kršitvi že uspeli preprečiti), ki ju je tožnica tudi sicer storila v krajšem časovnem presledku, utemeljen zaključek, da so bili ob tožničini kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ob zavrnitvi tožničine pritožbe potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.