Supreme Court allows review, ruling that repealed laws cannot be applied retroactively to grant benefits after status change.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

[JEDRO]

ZPIZVZ ne določa, da izbrisani, ki so naknadno uredili statusno vprašanje glede stalnega prebivališča, lahko uveljavljajo pravice po prej veljavnih predpisih tudi naknadno in se jim le-te priznajo za nazaj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je v I. točki izreka odločbe z dne 11. 12. 2006 priznala tožniku za čas od 18. 7. 1998 dalje vojaško starostno pokojnino po določilih Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (ZPIZVZ – Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji), zahtevo za akontacijo vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92, v nadaljevanju: Odlok) za čas od 24. 12. 1995 dalje pa je zavrnila (II. točka izreka). Pritožbo tožnika zoper II. točko izreka je zavrnila (odločba z dne 11. 9. 2007). Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke in II. točko prvostopenjske odločbe. Odločilo je, da je tožnik upravičen do akontacije vojaške pokojnine za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998, saj je izpolnjeval pogoje, ki so bili določeni v Odloku. Toženi stranki je naložilo, da mu je dolžna v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe za navedeno obdobje odmeriti akontacijo in izplačati zapadle zneske.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v času, ko je tožnik vložil zahtevo (leto 2000), ni obstajala pravna podlaga za priznanje akontacije vojaške pokojnine po Odloku. Tožena stranka je zato zahtevo pravilno obravnavala po določilih ZPIZVZ. Tožnik ima kot upravičenec iz 4. alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ pravico do pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve ZPIZVZ dalje, to je od 18. 7. 1998. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku po predpisih SFRJ priznana pravica do vojaške starostne pokojnine od 19. 11. 1991 dalje. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe (Ps 414/99 z dne 1. 12. 1999) mu je bil priznan status upravičenca do izplačila akontacije po Odloku za čas od 1. 11. 1991 do

23. 12.

1995

. Sodišče se je sklicevalo na drugi odstavek 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj – Ur. l. RS, št. 1/91) (1) in pojasnilo, da je imel tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar je eden od pogojev za priznanje akontacije (1. člen Odloka), le do

23. 12. 1995

, saj mu je bila 23. 10. 1995 vročena odločba upravnega organa o zavrnitvi zahteve za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

9. V tem sporu tožnik zahteva akontacijo vojaške pokojnine po Odloku tudi za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpolnjuje vse pogoje iz Odloka in tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložilo je, da v navedenem obdobju tožnik ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji zaradi ravnanja upravnih organov, ki pa je bilo protiustavno in zato kasneje odpravljeno: kot izhaja iz potrdila upravne enote z dne 23. 11. 2000 je imel tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 20. 3. 1968 dalje, brez prekinitve do izdaje potrdila, dne 4. 7. 2001 pa mu je bilo tudi priznano državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Ur. l. RS, št. 1/91 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče je presodilo, da je upravičen do akontacije po Odloku, čeprav je zahtevo pri toženi stranki vložil v času, ko Odlok ni več veljal. To presojo je oprlo na naslednje argumente: Odlok predstavlja podlago za priznanje pravic za čas njegove veljavnosti; prekinitev glede izpolnjevanja pogojev (začasni "izbris" tožnika iz registra stalnega prebivalstva) je bila posledica neustavnih ukrepov državnih organov; pravice iz obveznega zavarovanja so po splošnih načelih pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki načeloma ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon (5. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

10. Revizija utemeljeno uveljavlja, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno, saj tožena stranka ni imela podlage za to, da bi tožniku priznala pravice po določilih Odloka. Na podlagi 28. člena ZPIZVZ je z dnem uveljavitve tega zakona (18. 7. 1998) Odlok prenehal veljati. Glede na 24. člen ZPIZVZ je bilo določila Odloka mogoče uporabiti le še za dokončanje tistih postopkov za uveljavitev akontacije, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZPIZVZ, v vseh ostalih primerih pa je bila glede na legalitetno načelo (2) tožena stranka dolžna pri odločanju o pravicah iz pokojninskega zavarovanja vojaških zavarovancev postopati po ZPIZVZ. Ker je tožnik zahtevo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama tožene stranke, vložil v času, ko Odlok ni več veljal, jo je tožena stranka utemeljeno obravnavala po določilih ZPIZVZ.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju brez stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji zato, ker so upravni organi očitno postopali po ZTuj, za ta zakon pa je bilo kasneje (ko Odlok ni več veljal) ugotovljeno neskladje z Ustavo (3). Ta okoliščina sama po sebi ne utemeljuje tožnikove zahteve za priznanje pravic po Odloku za nazaj. Iz ustavnih odločb, ki sta bili izdani v zvezi s protiustavnostjo zakonske ureditve pravnega položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva (4), ne izhaja, da vzpostavitev stalnega prebivališča za nazaj upravičuje izbrisane tudi do retroaktivnega priznanja pravic, vezanih na stalno prebivališče. Nasprotno, odločba U-I-246/02 na primer navaja, da bodo državljani drugih republik, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljaviti določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavili v skladu z (veljavnimi) predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja (5). Kot že rečeno je tožnik vložil zahtevo za akontacijo po Odloku v času, ko je veljal ZPIZVZ. Ta ureja časovno omejitev priznanja pravic v prvem odstavku 15. člena ZPIZVZ, na podlagi katerega se pokojnina po tem zakonu izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje (6), torej od 18. 7. 1998 dalje. Od navedenega dne dalje je tožena stranka tožniku pravico do pokojnine po ZPIZVZ tudi priznala. Ker ZPIZVZ ne določa, da izbrisani, ki so naknadno uredili statusno vprašanje glede stalnega prebivališča, lahko uveljavljajo pravice po prej veljavnih predpisih tudi naknadno in se jim le-te priznajo za nazaj, in pa zaradi časovne omejitve v prvem odstavku 15. člena ZPIZVZ, potrdilo upravne enote z dne 23. 11. 2000 o tem, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče vse od 20. 3. 1968 dalje, prav tako ne utemeljuje ugoditve tožbenemu zahtevku.

12. V času vložitve obravnavane zahteve za priznanje akontacije je bil tožnik državljan Republike Hrvaške. Dejstvo, da je dne 4. 7. 2001 pridobil državljanstvo po 40. členu ZDRS, ne vpliva na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. Na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL – Ur. l. RS, št. 1/91 in nadaljnji) so bili državljani drugih republik, ki so dne 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (razen glede ureditve pravic na nepremičninah). Uporaba citiranega določila UZITUL v tem primeru pomeni, da je treba tožnikovo zahtevo za akontacijo presojati tako, kot bi jo presojali v primeru, če bi to zahtevo vložil državljan Republike Slovenije. Če bi državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS vložil v času veljavnosti ZPIZVZ zahtevo za priznanje akontacije po Odloku, bi tožena stranka takšno zahtevo zavrnila iz razlogov, pojasnjenih v 10. točki te sodbe. Takšna posledica velja zato tudi za tožnika.

13. Izpodbijana sodba se v odločilnih razlogih sklicuje tudi na 5. člen ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče to določilo navaja sicer le splošno in njegove uporabe podrobneje ne utemelji. Prvi in tretji odstavek citiranega člena v obravnavani zadevi ne prideta v poštev, saj ne gre niti za vprašanje prenosa pravic na drugega niti za to, da bi bila že priznana pravica tožniku odvzeta, zmanjšana ali omejena. Tako ostane odprto zgolj vprašanje uporabe drugega odstavka citiranega določila, po katerem pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom), vendar ugoditev tožbenemu zahtevku ni mogoča niti na tej podlagi. Navedeno določilo pomeni namreč le to, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih zavarovanec ni uveljavil takoj, ko je zanje izpolnil pogoje, ne zastarajo. Uveljavlja jih lahko kadarkoli kasneje, seveda pod pogoji vsakokratne veljavne zakonodaje. Ta običajno vsebuje tudi časovne omejitve priznanja pravic (kot npr. v obravnavani zadevi že omenjeni prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ), zato zavarovanec ne more zahtevati, da se mu izplačajo dajatve tudi za nazaj oziroma za ves čas od izpolnitve pogojev dalje.

14. Glede na obrazloženo je tožena stranka zahtevo za priznanje akontacije pokojnine za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998 utemeljeno zavrnila. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanega dela odločb tožene stranke.

---.---

Op. št. (1): Iz tega določila med drugim izhaja, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in jim je bila glede prošnje za državljanstvo Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo dva meseca od izdaje dokončne odločbe veljati določbe ZTuj.

Op. št. (2): Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena Ustave Republike Slovenije - URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji).

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999.

Op. št. (4): U-I-284/94 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003.

Op. št. (5): Da se s priznanjem stalnega prebivanja za nazaj, kar je bila zahteva odločbe U-I-246/02, ne vzpostavljajo nove pravice oseb oziroma se pravna razmerja ne vzpostavljajo za nazaj, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010.

Op. št. (6): Izjema velja za upravičence iz drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ, med katere pa tožnik ne spada.