Employment agency held jointly liable with user for worker injury damages under ZDR and OZ provisions.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi in četrti odstavek izreka) spremeni tako, da glasi:

„Prvo tožena stranka je dolžna solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh.

Prvo tožena stranka je dolžna solidarno povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.825,67 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

Prvo tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v višini 206,55 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Četudi je predmet pogodbe opravljanje dela pri uporabniku, ki na podlagi predhodnega dogovora z agencijo izvršuje posamezne delodajalčeve obveznosti, ki so vezane na opravljanje dela, ima zaposlitvena agencija v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more v celoti prenesti na uporabnika. Med drugim se ne more razbremeniti odgovornosti, da delavcu povrne škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo drugo toženi stranki, da plača tožnici odškodnino v znesku 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh (prvi odstavek). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo odškodnine od prvo tožene stranke v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2006 dalje do plačila (drugi odstavek). Odločilo je, da je drugo tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.825,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek) in da je tožnica dolžna prvo toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 745,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrti odstavek).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (drugi in četrti odstavek izreka) se pritožuje tožnica iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji je prvo tožena stranka skupaj z drugo toženo stranko solidarno dolžna plačati odškodnino in odmerjene stroške, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je dne 22. 2. 2006 s prvo toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da je v svojih pravicah glede zagotavljanja varnih pogojev dela popolnoma izenačena z ostalimi zaposlenimi za določen čas. Tožnica ni bila v pogodbenem odnosu z drugo toženo stranko. Delodajalec v formalnopravnem smislu je prvo tožena stranka in tožnica se je morala ravnati po njenih navodilih in odredbah. Če je prvo tožena stranka napotila in odredila delavki, da svoje delo opravlja v delovnem okolju, za katerega je vnaprej vedela, da je lahko nevarno, je toliko bolj odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Prvo tožena stranka je solidarno odgovorna, saj je vedela v kakšno delovno okolje napotuje delavko, ko je sklenila poseben dogovor o oprostitvi odgovornosti do zaposlenih. Do drugo tožene stranke ima le regresno pravico do zneska, ki ga mora plačati tožnici iz naslova nastanka škodnega dogodka. Prvo tožena stranka je več let poslovno sodelovala z drugo toženo stranko in je ob napotitvi dobro vedela, kam tožnico napotuje na delo in kakšne so delovne razmere pri drugo toženi stranki. Dogovor, s katero je prvo tožena stranka prenesla popolno odgovornost za škodo delavca na drugo toženo stranko, na tožnico ne more vplivati, saj pri njem ni sodelovala. V skladu z ZDR in predpisi o varnosti in zdravju pri delu je prvo tožena stranka dolžna zagotavljati ukrepe za varnost in zdravje pri delu. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo prvo tožena stranka prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da prvo tožena stranka po splošnih pravilih civilnega prava ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Prvo tožena stranka ni imetnik nevarne stvari, zato ne odgovarja za škodo na temelju objektivne odgovornosti. Prav tako prvo tožena stranka ni delodajalec, ki tožnico zaposluje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je delodajalec tisti, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku. Sklenitev dogovora med njo in drugo toženo stranko pomeni izpolnitev zakonskih obveznosti prvo tožene stranke, ne pa protipravno izogibanje njeni odgovornosti. Status delodajalca sam po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja. Prvo tožena stranka je tožnico napotila na delo k drugo toženi stranki v skladu z veljavnimi predpisi in zato na tej podlagi ni mogoče uveljavljati kakršnekoli odškodninske odgovornosti. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (drugi in četrti odstavek izreka) sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer iz razlogov, kot so razvidni v nadaljevanju sodbe.

V tem sporu tožnica uveljavlja zahtevek za izplačilo odškodnine zoper toženi stranki na podlagi njune solidarne odgovornosti. Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pojem delodajalca je opredeljen v 5. členu ZDR. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da je delodajalec po ZDR med drugim tudi pravna oseba, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila v času nezgode zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2006 do 30. 4. 2006 (priloga B/7), sklenjene z zaposlitveno agencijo. Njen delodajalec v smislu določb ZDR je bila torej zaposlitvena agencija, konkretno prvo tožena stranka. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 57. člena ZDR, ki določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugem delodajalcu (v nadaljevanju: uporabnik), sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi. V tej pogodbi se delodajalec in delavec dogovorita, da bo delavec opravljal delo pri drugem uporabniku, na kraju in času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku (prvi odstavek 60. člena ZDR). V obravnavanem primeru gre torej za tristransko razmerje med delavcem, zaposlitveno agencijo kot njenim delodajalcem v smislu določb ZDR in uporabnikom.

ZDR v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi glede na navedeno ureditev ne izključuje odškodninske obveznosti zaposlitvene agencije - prvo tožene stranke, da delavcu povrne škodo, ki jo utrpi pri delu in v zvezi z delom. Res da je v 21. členu pogodbe o zagotavljanju delavcev uporabniku z dne 3. 1. 2006 oziroma v pripadajočih splošnih pogojih za sodelovanje z uporabniki z dne 14. 11. 2005 (B/1) določeno, da v primeru škode, ki bi tožnici nastala pri delu, uporabnik prevzame popolno odškodninsko odgovornost, vendar se ta določba lahko nanaša le na notranje razmerje med prvo in drugo toženo stranko, ne pa na tožnico, ki ni bila stranka pri sklepanju te pogodbe. Četudi je predmet pogodbe opravljanje dela pri uporabniku, ki na podlagi predhodnega dogovora z agencijo izvršuje posamezne delodajalčeve obveznosti, ki so vezane na opravljanje dela, ima zaposlitvena agencija v razmerju do delavcev po določilih ZDR še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ki izvirajo iz tega položaja in jih ne more v celoti prenesti na uporabnika. V kolikor pa jih pogodbeno prenese na uporabnika je to le njuno notranje razmerje, ki na pravice delavca, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo plačilo odškodnine naložilo uporabniku, pri katerem je tožnica opravljala delo v času delovne nezgode. V tem delu je odločitev pravnomočna, pritožbeno sodišče pa tudi sicer nima nobenih pomislekov glede uporabe pravil o objektivni odgovornosti drugo tožene stranke. Po določilu 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) za škodo od nevarne stvari (mokra in spolzka tla) odgovarja njen imetnik, konkretno torej uporabnik. Vendar je pri tem treba upoštevati tudi četrti odstavek 153. člena OZ, ki je umeščen v odsek „odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti“. Po tem določilu je v primeru, ko je k nastanku škode prispeval kdo tretji, ta zanjo odgovoren solidarno z imetnikom stvari. Tožnica je v času nezgode delo opravljala na podlagi napotitve s strani prvo tožene stranke. Delavec mora biti v pisni napotitvi na delo skladno s tretjim odstavkom 161. člena ZDR obveščen o pogojih dela pri uporabniku in o vseh okoliščinah, ki so pomembne z vidika zagotavljanja varnosti pri delu. Upoštevaje, da je tožnico na delo k uporabniku, kjer je utrpela škodo, napotila prvo tožena stranka ter povezanost oziroma prepletenost medsebojnih odnosov prve in drugo tožene stranke ter tožnice, je k nastali škodi poleg drugo tožene stranke prispevala tudi prvo tožena stranka. Zato je njuna odgovornost solidarna.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožnice, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka. Prvo in drugo tožena stranka sta v tem sporu sospornika. Toženi stranki sta po spremenjeni odločitvi nerazdelno zavezani k izplačilu vtoževane odškodnine. Na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZPP, ki določa, da so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki, je pritožbeno sodišče odločilo, da je prvo tožena stranka solidarno zavezana k povrnitvi stroškov tožnice v znesku 1.825,67 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških v četrtem odstavku izreka.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, ji je prvo tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 206,55 EUR. V tem znesku je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 161. člena ZPP nosi prvo tožena stranka sama.