Appeal dismissed; bankruptcy debtor's assets justify court fee waiver denial despite insolvency proceedings.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Pravilna je predpostavka prvostopnega sodišča, da je v posledici izpodbojne tožbe pričakovati določena sredstva. Utemeljena je domneva, da je stečajni dolžnik izpodbojne (oz. kakršnekoli) tožbe vložil le v tistih primerih, kjer je ocenil, da je verjetnost, da bo njimi uspel, bistveno večja od verjetnosti poraza. Ni razloga, da sodišče tej oceni ne bi sledilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za redni postopek (1. točka izreka) ter podrejena predloga za odlog plačila in obročno plačilo sodnih taks (2. in 3. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna oseba, ki sodišču predlaga, da jo oprosti plačila taks, mora v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo taks in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka v predlogu navedla (stanje na TRR tožeče stranke, nevnovčeno premoženje), izhaja, da tožeča stranka razpolaga z zadostnimi (in celo likvidnimi) sredstvi za plačilo sodne takse.

Zgolj dejstvo, da je nad tožečo stranko začet stečajni postopek, ni dovolj za izkaz njene nezmožnosti plačila. Če bi bila uvedba stečajnega postopka že sama po sebi takšna okoliščina, ki bi upravičevala oprostitev od plačila sodnih taks (čeprav nedvomno izkazuje dolžnikovo insolventnost oz. prezadolženost), bi takšno oprostitev uredil že sam zakonodajalec v določbah, ki urejajo taksne oprostitve na podlagi zakona (10. člen ZST-1), pa tega ni storil. Zato ni nikakršnega razloga za različno obravnavanje stroška sodnih taks z ostalimi stroški stečajnega postopka (na primer odvetniškimi storitvami, računovodskimi storitvami in drugo).

Zmotno je pritožbeno stališče, da bo (ali bi lahko bila) zaradi plačila sodnih taks ogrožena dejavnost stečajnega dolžnika. Edina dejavnost stečajnega dolžnika je dejavnost vnovčevanja stečajne mase z namenom poplačila upnikov. V okvir te dejavnosti nedvomno sodi tudi prizadevanje za čim večjo stečajno maso, kar pa je povezano z nastajanjem določenih stroškov. Zato je treba kljub dejstvu, da stroški zmanjšujejo stečajno maso, upoštevati predvsem njuno relativno razmerje. Stroški in stečajna masa morata naraščati (najmanj) premosorazmerno, kar se mora izkazati v absolutno bistveno večjem povečanju stečajne mase v primerjavi z absolutnim povečanjem stroškov. Če temu ni tako, potem stečajni upravitelj stečajnega postopka ne vodi niti ekonomično niti smotrno.

Četudi torej na prvi pogled kontradiktorno, višina predvidenih stroškov stečajnega postopka ni znak za alarm zaradi ogrožene dejavnosti stečajnega dolžnika, pač pa ravno nasprotno velja (oz. bi moralo veljati) pravilo „več stroškov – večja stečajna masa“ (in obratno). Stečajni upravitelji si morajo prizadevati navedeno pravilo udejaniti tudi v praksi, zato pri izbiri aktivnosti v smeri pridobivanja in povečevanja stečajne mase niso povsem prosti, pač pa morajo pred sprejemom ustrezne odločitve le-to analizirati z vidika pričakovanih stroškov in koristi (cost-benefit projekcija).

Med ukrepe za pridobivanje čim večje stečajne mase sodi tudi vlaganje izpodbojnih tožb, ki v prvi fazi nesporno predstavljajo realen strošek za stečajnega dolžnika. Te stroške (zastopanje stečajnega dolžnika, sodne takse) mora upravitelj predvideti in upoštevati v predračunu stroškov na enak način kot druge stroške stečajnega postopka. Pravilna je predpostavka prvostopnega sodišča, da je v posledici izpodbojne tožbe pričakovati določena sredstva. Z ozirom na zgoraj povedano je namreč utemeljena domneva, da je stečajni dolžnik izpodbojne (oz. kakršnekoli) tožbe vložil le v tistih primerih, kjer je ocenil, da je verjetnost, da bo z njimi uspel, bistveno večja od verjetnosti poraza. Ni razloga, da sodišče tej oceni ne bi sledilo. Takšno je tudi stališče iz VSL sklepa I Cpg 1384/2010, v katerem je bil zavrnjen predlog za oprostitev plačila sodnih taks zgolj na podlagi domneve o pričakovanem uspehu z izpodbojno tožbo.

Druge odločitve sodišč v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, so odločitve prvostopenjskih sodišč, ki niso bile preizkušene v pritožbenem postopku, zato njihove pravilnosti pritožbeno sodišče ne more presojati.

Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna. Ker sodišče tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).