Appeal granted; temporary injunction against property disposal requires proven subjective danger of non-payment.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Začasna odredba, s katero sodišče onemogoči lastniku razpolaganje s svojo nepremičnino, je močan poseg v lastninskopravna upravičenja, zato je tudi po stališču sodne prakse omejen le na primere verjetno izkazane tako imenovane subjektivne nevarnosti. Potrebno je torej ugotoviti konkretno ravnanje dolžnika, katerega posledica je onemogočenje ali precejšna otežitev uveljavitve terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki jo je isto sodišče izdalo dne 13. 5. 2011 in z njo tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev njegovega solastnega deleža ½ nepremičnin parc. št. 1306/3 in 1306/6, vl. št. 2674 k.o. L., vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na V.

Proti temu sklepu je toženec vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je vsekakor utemeljen ugovor delnega zastaranja terjatve tožeče stranke za znesek 10.432,31 EUR in za znesek 2.482,89 EUR, ki sta zapadla v plačilo v letu 2005. Nadalje je sodišče napačno povzelo trditve tožene stranke iz vloženega ugovora o nameravani prodaji nepremičnine, ki je predmet izdane začasne odredbe. Tožena stranka je trdila, da namerava svoj delež na parc. št. 1306/3 in 1306/6 k.o. L. prodati skupaj z L. S. šele takrat, ko bo ta v izvršbi pridobila tožničin delež na parc. št. 1306/6, tako, da bosta lahko prodala celotno hišo in pripadajoči vrt. Zgolj ugotovitev sodišča, da ima tožena stranka nizko pokojnino, ne zadostuje za utemeljitev obstoja nevarnosti za poplačilo nespornega dela terjatve tožeče stranke. Nevarnost obstoji, če je z verjetnostjo izkazano, da se dolžnik izmika plačilu ali da odtujuje premoženje zato, da bi onemogočil kasnejše poplačilo upnika. Tožeča stranka sploh ne trdi, da bi se tožena stranka izmikala poplačilu njene terjatve, niti ne trdi, da odtujuje svoje premoženje. Tožena stranka ne prereka vtoževane terjatve (razen zastaranega dela) in se vsekakor ne izmika izpolnjevanju svojih obveznosti do tožeče stranke.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem v celoti nasprotuje navedbam tožene stranke iz pritožbe ter predlaga, da ostane izpodbijani sklep v celoti v veljavi.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjeten obstoj terjatve na podlagi dejstva, da toženec v odgovoru na tožbo in ugovoru v pretežnem delu priznava obstoj dolga do tožnice. Tudi v pritožbi toženec navaja, da ne prereka terjatve, razen v tistem delu, za katerega šteje, da je prišlo do zastaranja. Drugi pogoj, ki mora biti verjetno izkazan pred izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve pa je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega ravnanja, kot ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ. Izpolnjenost tega pogoja obravnavani sklep in že prej sklep o izdani začasni odredbi utemelji s tem, da je toženec sam potrdil namen razpolagati z nepremičnino, katere solastnik je do polovice, do ostale polovice pa njegova zunajzakonska partnerka, pri tem pa ima nizko pokojnino, na katero tožnica v izvršbi ne bo mogla poseči. Pritožnik tudi ugotovitve o nameravani prodaji nepremičnine ne zanika, trdi pa, da bo ta mogoča šele tedaj, ko bo njegova zunajzakonska partnerka pridobila še tožničin delež na pripadajočem vrtu k hiši, predvsem pa, da se ne izmika izpolnjevanju svojih obveznosti do tožnice in ne odtujuje premoženja z namenom onemogočanja kasnejšega poplačila upnice. V tem pa je treba pritrditi pritožbi, da mora biti pred izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zatrjevana in izkazana subjektivna nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Potrebno je torej ugotoviti konkretno ravnanje dolžnika, katerega posledica je onemogočenje ali precejšna otežitev uveljavitve terjatve. Četudi je treba ta pogoj izkazati s stopnjo verjetnosti, zanj ne zadostuje ugotovitev, da namerava dolžnik razpolagati z nepremičnino, ki je predmet začasne odredbe. Začasna odredba, s katero sodišče onemogoči lastniku razpolaganje s svojo nepremičnino, je namreč močan poseg v lastninskopravna upravičenja, zato je tudi po stališču sodne prakse omejen le na primere verjetno izkazane tako imenovane subjektivne nevarnosti.

Tožeča stranka je kot pravno podlago za izdajo obravnavane začasne odredbe zatrjevala tudi okoliščine, ki se nanašajo na utemeljenost pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, torej da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode oziroma le neznatno škodo. Ker se prvostopenjsko sodišče z obstojem tega pogoja ni ukvarjalo, saj je zmotno štelo, da je verjetno izkazana že predpostavka po drugem odstavku 270. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V njem naj sodišče prve stopnje v tej smeri oceni trditveno in dokazno podlago tožeče stranke glede izpolnjenosti pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.