Appeal dismissed; temporary order for sick pay denied due to lack of probable claim and no risk of irreparable harm.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je na podlagi določb ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila o trajanju tožnikove nezmožnosti za delo. Navedene odločbe bodo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki pa pri njihovi izdaji ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, prav tako tudi ni izkazana nevarnost, da tožena stranka v primeru ugotovitve, da tožnik v spornem obdobju za delo ni bil zmožen, izplača denarno nadomestilo. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožniku do končne odločitve sodišča izplačuje denarno nadomestilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožniku izplačuje nadomestilo v znesku 381,10 EUR mesečno od 7. 5. 2011 do izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi vložene tožbe z dne 4. 7. 2011 iz naslova varstva pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava ter ocenilo realne situacije. Razlogi za izdajo predlagane začasne odredbe so razvidni iz ravnanj tožene stranke. Obstaja tudi nevarnost za tožnika in njegovo družino za nastanek nepopravljive nematerialne in materialne škode zaradi spleta vseh okoliščin, počasnosti odločanja organov ter ravnanja tožene stranke. Vse je razvidno tudi iz spisov opr. št. Ps 249/2011, opr. št. Ps 1050/2011 kot tudi predmetnega postopka. Gre za zavlačevanje tožene stranke ter oteževanje izpolnitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zadevo v okviru pritožbenih navedb. Pri tem je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 70. členu določa, da lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali da se naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

V spornem primeru je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 10. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 5. 2011, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 7. 5. 2011 do 13. 5. 2011 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 14. 5. 2011 dalje pa je zmožen za delo. Tožnik s tožbo uveljavlja, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo tudi za čas od 14. 5. 2011 dalje. Uveljavlja torej ugotovitev pravno relevantnega dejstva (začasna nezmožnost za delo). Šele ugotovljena začasna nezmožnost za delo je podlaga za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, kot je to določeno v 28. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami).

S predlagano začasno odredbo pa tožnik zahteva, da se mu začasno, do končne odločitve sodišča izplačuje denarno nadomestilo. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (272. člen ZIZ) za izdajo začasne odredbe, saj tožnik ni izkazal, da je terjatev verjetno izkazana (ali da bo verjetno nastala). Pri začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni gre za dejansko vprašanje o obstoju ali neobstoju bolezenskih razlogov za nezmožnost za delo. Pomeni enega od pogojev za priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki sicer učinkuje tudi na uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Glede začasne nezmožnosti za delo je tožena stranka na podlagi določb ZZVZZ in pa Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) odločila o trajanju začasne nezmožnosti za delo. Navedene odločbe bodo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, prav tako tudi ni izkazana nevarnost, da tožena stranka v primeru ugotovitve, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, izplača nadomestilo med začasno nezmožnostjo za delo, kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje. Glede sklicevanja tožnika na druge socialne spore, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se konkreten spor nanaša na konkretno določeno obdobje. Gre namreč za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo v določenem obdobju. Rešitev v eni zadevi torej še ne pomeni, da je bil tožnik ves čas, torej tudi v spornem obdobju, kot ga uveljavlja s tožbo, začasno nezmožen za delo. Vprašanje začasne nezmožnosti za delo pa je, kot je bilo že pojasnjeno, predmet dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker za izdajo predlagane začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo plačilo denarnega nadomestila niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.