Appeal dismissed; lawyer entitled to single fee under tariff clause covering all hearings regardless of count.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (odločitev o pravdnih stroških).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ne glede na število narokov za glavno obravnavo je tožnik upravičen le do ene nagrade za narok.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplačati neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati nezakonite odtegljaje od plače za obdobje od julija 2007 do novembra 2007 in za obdobje od januarja 2008 do julija 2008 v zneskih, kot to izhaja iz 2. točke izreka prvostopenjske sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in do plačila. Kar je tožnik zahteval več in drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2008 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnic plač že od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila), je v 3. točki izreka zavrnilo. V 4. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 335,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper 4. točko izreka izpodbijane sodbe (zoper odločitev o pravdnih stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in mu v celoti prizna vse priglašene stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik po veljavnem zakonu o odvetniški tarifi priglasil odvetniške stroške za zastopanje na treh narokih (na naroku dne 1. 9. 2010, 8. 10. 2010 in 5. 11. 2010), sodišče prve stopnje pa mu je priznalo nagrado le za en narok v višini 162,00 EUR po tar. št. 3102. Takšna odločitev pa je napačna, saj tožniku pripada nagrada za zastopanje na vseh treh narokih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe, ki se z ozirom na peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) šteje za sklep, v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (in ki jih tožnik le pavšalno zatrjuje) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil po odstopu predmetnega spisa pritožbenemu sodišču (zaradi odločanja o pritožbi tožnika) nad toženo stranko začet stečajni postopek (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 1834/2010 z dne 22. 3. 2011) in da je stečajni upravitelj tožene stranke zaradi tega predlagal prekinitev pravdnega postopka. Na podlagi 205. člena ZPP je po samem zakonu postopek prekinjen tudi v primeru, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Prekinitev postopka ima za posledico, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja takšna prekinitev (prvi stavek člena 207/1 ZPP). Če pa je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo (drugi stavek člena 207/2 ZPP). Navedeno velja tudi pri odločanju na pritožbeni stopnji, ko je bila pred začetkom stečajnega postopka vložena pritožba zoper sodbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti na seji senata. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožnika in izdalo predmetni sklep.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ko je tožniku priznalo nagrado za zastopanje na naroku, upoštevaje tar. št. 3102 odvetniške tarife, ne glede na to, da je bilo v tem postopku opravljenih več narokov za glavno obravnavo. Tarifna številka 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke. To pomeni, da je odvetnik upravičen do nagrade za narok po tar. št. 3102 ne glede, na koliko narokih zastopa stranko. ZOdvT ne daje podlage za priznanje nagrade za zastopanja na vsakem posameznem naroku, kot to navaja tožnik v pritožbi. Takšna ureditev je drugačna od prej veljavne ureditve po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki je omogočila odvetnikom obračunavanje vsake odvetniške storitve posebej. Pravilnost zgornjega stališča potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 56/2011, kjer je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi svoje odločbe izrecno navedlo, da nagrada za narok po tar. št. 3102 odvetniške tarife vključuje nagrado za vse naroke. Vrhovno sodišče RS, ki skrbi tudi za enotno sodno prakso, je v obrazložitvi pojasnilo, da je upoštevalo namen, ki ga je zakonodajalec pripisal ZOdvT, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.