Workplace injury claim dismissed; lifting 12-15kg kettle not deemed dangerous activity or object.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's complaint against the employer, upholding the first-instance judgment that rejected the worker's claim for damages. The worker suffered a finger injury while manually transporting a 12-15 kg kettle within the company's production facility. The court determined that moving such an object over short distances does not constitute a dangerous activity, nor is the kettle itself a dangerous object, distinguishing it from heavier industrial components. Consequently, the employer successfully avoided liability under the strict liability regime for dangerous activities and objects, as the worker's injury resulted from ordinary work tasks rather than exposure to inherent dangers.
Legislator headnote
AI generated150. člen OZ; 338. člen ZPP: The mere use of protective gear does not automatically render a workplace activity or object 'dangerous' under the Act on Liability for Damage Caused by Dangerous Activities or Objects; lifting moderate weights over short distances is not inherently dangerous.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Prenašanje kotla, težkega od 12 -15 kg, na krajših razdaljah ni nevarna dejavnost in takšen kotel ni nevarna stvar.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine 7.750,00 EUR s pripadki.
Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si odločilna dejstva v nasprotju. Tožnik se je poškodoval v proizvodnjih prostorih G. T. d.o.o., kot je deponiral kotel teže 12 – 15 kg in mu je stisnilo palec leve roke. Gre za zavarovalni primer. Nesporno je to delovna nesreča. Tožena stranka ni dokazala obstoja lastnih ugovorov in se ni razbremenila odgovornosti. Dokazno breme je na njeni strani. Gre za imetnika nevarne stvari in obratovalca nevarne dejavnosti. O tem sodba nima razlogov. Opravljanje dejavnosti delodajalca je nevarna dejavnost, ker gre za dela v proizvodnji in je povezano s fizičnim prenašanjem nevarnih komponent, to je 12 – 15 kg težkih kotlov. Delavec ima stik z nevarnimi stvarmi, katere se mora fizično dotikati in jih prenašati. Zato mora imeti zaščitno opremo, rokavice, obleko in obuvala in to je razlog, da je očitno, da gre za nevarno dejavnost. Kako se je tudi poškodoval, ko je prenašal nevarni komponent. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko tega ni štelo nevarno dejavnost ali nevarno stvar. Kljub temu je tožena stranka odgovorna tudi po subjektivni odgovornosti. Elementi so tudi podani. Poškodoval se je tožnik neposredno pri delu, čeprav je imel delovno obleko, obuvalo in rokavice, bil je v dobrem fizičnem in psihičnem stanju. Vse to dokazuje, da gre za nevarno delo, ne pa za nespretnost ali neprizadevnost.
Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in pri tem izhaja iz tožbene podlage, dejstev in dokazov, ki jih je navedel tožnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz procesnega gradiva, ki je bilo na voljo. Tako je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na delu v podjetju G. T. d.o.o., ki je imelo zavarovanje odgovornosti delodajalca pri toženi stranki. Ugotovilo je tudi, da je šlo za nesrečo pri delu, kar pomeni, da je podano zavarovalno kritje tožene stranke.
Neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožeča stranka utrpela poškodbo pri odlaganju kotla na deponijo, ko ji je stisnilo palec leve roke. Tožeča stranka je trdila, da je dejavnost zavarovalnice tožene stranke nevarna dejavnost in da je kotel, kot ga je moral prenašati tožnik, nevarna stvar. Pri tem je treba takoj pritožniku odgovoriti, ko smiselno prvič v pritožbi kot novoto navaja tudi možnost subjektivne odgovornosti tožene stranke, da tožeča stranka pravočasno ni navajala elementov, ki bi lahko kazali na krivdno odgovornost tožene stranke. Ravno obratno: zatrjevala je objektivno odgovornost. Zato so pritožbene novote v smeri krivdne odgovornosti nedovoljena sprememba tožbe oziroma podlage po koncu glavne obravnave.
Sodišče prve stopnje je pri pravni presoji pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 150. člena OZ, ki ureja škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti. Vendar je ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da ni šlo za nevarno stvar ali nevarno dejavnost. V konkretnem primeru je bila naloga tožnika prekladati (interten) kotel, težak od 12 – 15 kg, pri čemer pritožba zatrjuje, da je imel tožnik vso potrebno opremo. Gre le za presojo, ali je prenos takšnega kotla nevarna dejavnost in ali je kotel sam nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za takšno težo stvari, ki ni nevarna. Pri tem je naredilo primerjavo s predmeti iz vsakodnevnega življenja (zaboj krompirja, jabolk, zaboj s steklenicami, potovalni kovček, standardna jeklenka za gospodinjski plin in podobno). Na krajši razdalji prenos takšne stvari ne more pomeniti povečanje nevarnosti (II Ips 433/97, sodba VS RS). Iz tožbenih navedb ne izhaja kakšna okoliščina, ki bi pomenila, da je bil sam predmet nevaren. Zato je tudi sodišče pravilno štelo, da glede na te navedbe tožba ne more biti sklepčna. Pač pa je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik bil premalo previden. Tako se izkaže, da se je toženi stranki uspelo ekskulpirati in dokazati, da zatrjevano delo ne pomeni nevarne dejavnosti, tožeča stranka pa ni izkazala okoliščin, ki bi lahko kazale na nevarno stvar.
Sodba torej razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki jih v tem primeru začrta pravni standard nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, ima in podani razlogi niso med seboj v nasprotju. Zato je očitek pritožbe, da je v sodbi zaslediti absolutno in bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.
Pritožbi pa je treba še odgovoriti, da je materialnopravno zmotno stališče, da če imajo delavci v proizvodnji predpisano obleko, rokavice in obuvala, da to že samo pomeni, da je njihovo delo nevarno ali pa da delajo z nevarno stvarjo.
Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).