Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep IV Cp 333/2011 ECLI:SI:VSLJ:2011:IV.CP.333.2011 AI generated

Appeal dismissed; established paternity cannot be challenged via new action after final judgment.

Case Number VSL sklep IV Cp 333/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal court rejected the appellant's challenge to a final judgment establishing paternity, upholding the lower court's decision to dismiss the original suit. Although the appellant argued that DNA testing and new circumstances warranted a retrial, the court held that a final judgment on paternity has erga omnes effect and cannot be reopened. The court further ruled that the statutory five-year limitation period for challenging paternity remains in force despite constitutional court rulings on the limitation period for establishing paternity.

Legislator headnote

AI generated

2. odst. 319. člena ZPP; 2. odst. 96. čl. ZZZDR: A final judgment establishing paternity has erga omnes effect and cannot be challenged via a new action, and the statutory limitation period for challenging paternity remains in force even if the limitation period for establishing paternity is deemed unconstitutional.

Keywords

AI generated
final judgment effect paternity challenge statutory limitation period erga omnes effect procedural bar DNA analysis ZPP article 319

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
U-I-328/05-12
Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-328/05-12 z dne 18.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Očetovstva, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni mogoče izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo na izpodbijanje očetovstva in postopek ustavilo.

Proti sklepu se pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je najprej razpisalo narok za glavno obravnavo, nato pa še istega dne izdalo izpodbijani sklep, kar je nenavadno. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za že razsojeno stvar. V postopku opr. št. P 432/2000 je zakonita zastopnica toženca tožila na ugotovitev očetovstva, v tej tožbi pa tožnik to očetovstvo izpodbija, zato je tožba dopustna. Tudi sicer je dejanska ugotovitev, kdo je oče otroka, tako pomembna človekova pravica, da se je tožniku ne bi smelo omejevati, saj ima poleg plačevanja preživnine lahko dolgoročne posledice, npr. pri dedovanju, Ustavno sodišče pa je sprejelo odločitev, da je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih glede roka za ugotavljanje očetovstva v nasprotju z ustavo. Pojavile so se nove okoliščine, ki upravičujejo tožnikov dvom, da otrok ni njegov, zato bi bilo treba opraviti nove teste podobnosti, na voljo pa so tudi zanesljivejše DNKA analize. Tožnik ni imel spolnih odnosov z zakonito zastopnico mladoletnega toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožba dopustna, češ da tožbeni zahtevek na ugotovitev očetovstva ni enak zahtevku na izpodbijanje očetovstva. Neutemeljena zato, ker je drugi zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno že razsojeno, tako da utemeljenost prvega izključuje možnost, da bi bil utemeljen tudi drugi zahtevek (Ude et alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 166). Dejstvo, da stranki v tem sporu nista enaki kot v prejšnjem, pri tem ni pomembno, saj imajo sodbe v statusnih zadevah učinek

erga omnes

, torej zoper vse tretje osebe. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da očetovstva, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni mogoče izpodbijati.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da mora biti po določbi 2. odst. 96. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 69/04-UPB1 in nadaljnji; ZZZDR) tožba na izpodbijanje očetovstva vložena najkasneje pet let po

rojstvu otroka. Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-328/05-12 z dne 18. 10. 2007 odpravilo omejitev glede roka za vložitev tožbe za ugotavljanje očetovstva,

vendar pa to ne velja tudi za rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva. Ta še naprej velja v nespremenjeni obliki, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da gre za tako pomembno pravico (tj. izpodbijanje očetovstva), da se je ne bi smelo časovno omejevati. Pravilna je zato presoja prvostopenjskega sodišča, da tožba tudi zaradi tega ni dopustna.

Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da poteka pravda o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je ravnalo pravilno, ko je - ne da bi prej opravilo že razpisani narok - tožbo zavrglo, postopek pa ustavilo (2. odst. 319. čl. ZPP). Razpravljanje na naroku namreč ni pogoj za odločitev o obstoju ugovora pravnomočno razsojene stvari.

Bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Z zavrnitvijo pritožbe je zavrnjena tudi tožnikova zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. istega zakona).