Supreme Court allows appeal regarding the start of limitation period for damage claims arising from nuisance.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia permitted an appeal against a second-instance decision dismissing a claim for damages due to nuisance. The plaintiffs argued that their property loss occurred only upon forced sale in 2000, not when the factory was built in 1989, challenging the lower courts' finding that the limitation period had expired. The court agreed that the specific moment of damage onset for property devaluation must be determined individually rather than equated with the harmful event, thus allowing the appeal to proceed.
Legislator headnote
AI generatedArticle 376 of the Limitation Act; Article 367.a, 367.c of the Civil Procedure Act: The Supreme Court may permit an appeal when the lower court's decision deviates from established case law regarding the specific determination of the moment damage onset for property devaluation caused by nuisance, rather than applying a rigid rule equating it to the harmful event.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja začetka teka zastaranja odškodninske terjatve za premoženjsko škodo (manjvrednost nepremičnine), nastalo zaradi imisij.
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja začetka teka zastaranja odškodninske terjatve za premoženjsko škodo (manjvrednost nepremičnine), nastalo zaradi imisij.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnika sta od toženca zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 27.388,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2000 dalje. Vtoževani znesek predstavlja razliko med tržno vrednostjo nepremičnine in kupnino, za katero sta tožnika uspela prodati njuno solastno nepremičnino. Kot vzrok za manjvrednost nepremičnine sta navajala ravnanje toženca, ki je na sosednjem zemljišču zgradil dva proizvodna obrata za rejo perutnine, ob izvajanju dejavnosti v novozgrajenih obratih pa je prišlo do povečanih imisij.
2. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaključilo je, da je vtoževana škoda (manjvrednost nepremičnine) nastala že s trenutkom izgradnje objektov in začetkom nastajanja imisij zaradi proizvodnje. Dejstva, ki se v tožbi navajajo kot razlog za manjvrednost nepremičnine (tj. o lokaciji in velikosti obeh novozgrajenih proizvodnih objektov in o naravi, vrsti in obsegu imisij iz perutninske proizvodnje), pa so bila tožnikoma znana vsaj že v letu 1989. Ker sta tako subjektivni triletni in objektivni petletni rok začela teči že v letu 1989, je bila odškodninska terjatev ob vložitvi tožbe v letu 2000 že zastarana.
3. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča. Pritožbo tožnikov je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4. Zoper to odločitev sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije. Menita, da stališče drugostopenjskega sodišča odstopa od pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča 14. 12. 1994 in od odločitve v zadevi II Ips 418/94, ki se sklicuje na to mnenje. Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev teče od tedaj, ko je škoda nastala, kar pa je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej in ni vedno istočasno s škodnim dogodkom. Menita, da v njunem primeru trenutek nastanka škode ni mogoče enačiti s trenutkom škodnega dogodka. Škodni dogodek je nastal s končano gradnjo objekta kurje farme (v letu 1989), vendar jima takrat materialna škoda še ni nastala. Hišo sta uporabljala vse do prodaje. Šele ob prodaji, ko sta bila zaradi bližine kurje farme prisiljena znižati ceno, sta postala oškodovana in materialno prikrajšana. Zato jima je škoda nastala šele ob prodaji nepremičnine (v letu 2000) in njun zahtevek, ki je bil vložen nekaj mesecev po prodaji, ne more biti zastaran. Ker drugih judikatov nista našla, predlagata, da sodišče, v kolikor to pravno vprašanje še ni rešeno, dopusti revizijo glede vprašanja začetka teka zastaranja v smislu 376. člena ZOR glede odškodninske terjatve za premoženjsko škodo, nastalo zaradi imisij.
5. Predlog je utemeljen.
6. V obravnavani zadevi so podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, in sicer glede vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Ker je odločitev o priglašenih stroških tega postopka odvisna od uspešnosti revizije, se le-ta pridrži za odločitev o reviziji.