Appeal dismissed; employee entitled to full annual leave advance after six months of continuous work.

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del sodbe).

[JEDRO]

Tožnik, ki se je pri toženi stranki zaposlil 1. 6. 2005, je po šestih mesecih nepretrganega dela (2. 12. 2005) pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem do celotnega regresa za letni dopust za to leto, četudi pri toženi stranki ni bil zaposlen celo leto.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2005 v višini 539,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2005 dalje, regres za letni dopust za leto 2006 v višini 534,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje in na navedene zneske obračunati in plačati davke in prispevke, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka z laično pritožbo, v kateri navaja, da je tožnik v mesecu septembru leta 2006 prejel oba regresa v bruto znesku 320.000,00 EUR, kar je bilo 1.335,34 EUR. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2006, torej 18 mesecev, zato mu pripada sorazmerni del regresa 1 + ½. Oba regresa pa je prejel v celoti, v gotovini, kakor je sam želel. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in navaja, da ni prejel ničesar iz naslova regresa za letni dopust.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo zamudne sodbe iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP iz tega naslova ne more izpodbijati. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo ob izpolnjenih pogojih iz določbe 318. člena ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči. Sodišče je namreč poslalo tožbo v odgovor toženi stranki, ki v postavljenem 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);

da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, pomeni fikcijo priznanja dejanskih navedb tožeče stranke. Zato v postopku za izdajo zamudne sodbe sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno vzelo za podlago dejansko stanje, ki ga je navajal tožnik, to je, da ni prejel plačanega regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006. Nasprotne navedbe v pritožbi so neupoštevne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno priznalo oba regresa v polni višini, kar je tudi ustrezno temeljilo. Iz določb 131. in 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) namreč izhaja, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecih in da mu mora biti regres izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnik imel pretrgano delovno mesto pred nastopom delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pa bi v konkretnem primeru lahko vplivalo le na tek zakonskih zamudnih obresti, saj bi v takem primeru izplačilo regresa za letni dopust za tožnika zapadlo 2. 12. 2005. V vsakem primeru pa je tožnik tudi v letu 2005 pridobil pravico do celotnega regresa za letni dopust, tudi če bi imel prekinjeno delovno razmerje pred nastopom dela pri toženi stranki. Tako je od 1. 6. 2005 do 1. 12. 2005 poteklo šest mesecev, ko bi delavec pridobil pravico do regresa za letni dopust, tudi v primeru, če prej ne bi bil nikjer zaposlen. Zato so pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo na dejansko stanje, ki ga je podal tožnik v tožbi. Zmotno pa je stališče pritožbe, da je delavec upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta, kadar v koledarskem letu ni zaposlen vseh 12 mesecev.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.