Administrative court dismisses BPP claim for legal aid for filing a constitutional protection request against final judgment.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži Državno tožilstvo Republike Slovenije v roku treh mesecev zoper pravnomočno sodno odločbo. Zahteve za varstvo zakonitosti torej prosilec za BPP ne more vložiti, kar seveda tudi po presoji sodišča pomeni, da njegovi prošnji za dodelitev BPP ni bilo mogoče ugoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo številka Bpp 769/2010 z dne 11. 10. 2010 odločila, da se prošnja prosilca A.A. za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem, v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, zavrne. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da se pri presoji za dodelitev BPP ugotavlja tako finančni kot objektivni (vsebinski postopkovni pogoj iz 24. člena ZBPP ) in da morata biti oba pogoja podana kumulativno. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da je prosilec zaprosil za BPP v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, na podlagi 385. člena Zakona o pravdnem postopku. V skladu s to določbo je zoper pravnomočno sodno odločbo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev, vloži pa jo lahko le državno tožilstvo. Glede na navedeno prosilec ne more sam, ali po pooblaščencu, vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju, opr. št. P 40/2009 z dne 30. 9. 2009, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 329/2010 z dne 20. 5. 2010. Ker prosilcu navedenega izrednega pravnega sredstva v skladu z zakonom ni dovoljeno vlagati, je bilo potrebno njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot nerazumno zavrniti. Ker prosilec ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, finančnega ni bilo potrebno ugotavljati.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Predlaga, da se mu BPP dodeli. V tožbi navaja, da je imel v pravdnem postopku na katerega se nanaša njegova prošnja za dodelitev BPP dodeljeno odvetnico B.B., ki ni izdelala nasprotne tožbe, niti ni kazensko preganjala strank iz te zadeve. Navaja tudi druge okoliščine, za katere misli, da so bile v tej zadevi narejene narobe. Pravi, da bi iz vseh teh razlogov morala biti zahteva za varstvo zakonitosti izdelana strokovno. Ker mu je toženec iz te pravdne zadeve povzročil veliko materialno škodo, tako da ne more spati in ker so listine v zadevi P 40/2009 lažne, sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in dodelitev BPP.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem povzema obrazložitev izpodbijane odločitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006-ZUS-1), ter dodatno navaja:

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik 15. 9. 2010 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi številka P 40/2010, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju številka Cp 329/2010.

Zahteva za varstvo zakonitosti je v Zakonu o pravdnem postopku urejena v določbi 385. do vključno 391. člena. To je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži Državno tožilstvo Republike Slovenije v roku treh mesecev zoper pravnomočno sodno odločbo. Zahteve za varstvo zakonitosti torej prosilec za BPP ne more vložiti, kar seveda tudi po presoji sodišča pomeni, da njegovi prošnji za dodelitev BPP z dne 14. 9. 2010 ni bilo mogoče ugoditi.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.