Appeal dismissed; court held service provider's claim valid despite manager's name on invoices due to ownership basis.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovitve, da je upravnik naročal sporne storitve ter da računi glasijo nanj, zmotno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka ni zavezanec za plačilo vtoževanih računov, saj ni pravno odločilno, kdo je naročal storitve, temveč v čigavem imenu in za čigav račun jih je naročal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. 2868 Ig 956/2008 Ig 1960/2007 z dne 14. 12. 2008 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 320,91 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi ter toženi stranki naloži v plačilo izvršilne, pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so lastniki poslovne stavbe na K. v L. sklenili Pogodbo z upravnikom S. (Pogodba) in v Pogodbi pooblastili upravnika, da v zvezi z obratovanjem in vzdrževanjem stavbe zbira sredstva in skrbi za redno poravnavanje nastalih obveznosti iz tega naslova. Ugotovilo je, da je upravnik za lastnike na naslovu K. v L. naročal storitev ogrevanja z naročilnicami ter da se vsi vtoževani računi glasijo na upravnika. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je ugovor tožene stranke, da tožeča stranka nima terjatve do nje, temveč do upravnika, utemeljen.

Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je pravno odločilno, v čigavem imenu in na čigav račun je upravnik naročal storitve, katerih plačilo je predmet spora (sporne storitve). Trdi, da jih je naročal v imenu in na račun lastnikov. Da upravnik nastopa pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami v imenu in za račun etažnih lastnikov (razen če zakon ali pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače), izhaja že iz določbe 1. odstavka 68. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Trditve tožeče stranke, da upravnik s Pogodbo o izvajanju storitev upravljanja poslovne stavbe K., L. ni prevzel nobenih materialnih obveznosti, tožena stranka ni prerekala.

Prvostopenjsko sodišče je torej na podlagi ugotovitve, da je upravnik naročal sporne storitve ter da računi glasijo nanj, zmotno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka ni zavezanec za plačilo vtoževanih računov, saj ni pravno odločilno, kdo je naročal storitve, temveč v čigavem imenu in za čigav račun jih je naročal. Ugotovilo pa je, da jih je naročal za lastnike. V kolikor upravnik s tožečo stranko ni sklenil pogodbe in ji izročil prilog v skladu s 3. odstavkom 68. člena SZ-1, ji navedeno še ne odvzema upravičenja do vtoževane terjatve. Poleg tega je tožeča stranka trdila, da je sporne storitve opravljala za toženo stranko tudi na podlagi dveh začasnih odredb sodišča, do česar se prvostopenjsko sodišče ni niti opredelilo.

Odločitev prvostopenjskega sodišča pa je, kljub zmotnim materialnopravnim zaključkom, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo tožene stranke, pravilna, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Tožena stranka je ugovarjala plačilu vtoževanih računov tudi po postavkah storitve, količine in cene. Od tožeče stranke je zahtevala, naj izkaže, da so bile storitve, ki so navedene na vsakem posameznem računu, dejansko opravljene za potrebe naslovnika, da so bile opravljene v količini, ki je navedena na posameznem računu ter da je bila cena storitev, ki izhaja iz računov, dogovorjena med strankama. Izpostavila je, da ji ni jasno, na kakšni podlagi tožeča stranka terja plačilo zneska 193,85 EUR in kako je prišla do te višine in navedla, da je razlaga, ki jo je v predlogu za izvršbo v zvezi s tem ponudila, nejasna do te mere, da ne uspe razvozlati podlage in višine terjatve.

Ob takšnih trditvah tožene stranke se je trditveno in dokazno breme prevalilo na tožečo stranko. Ta bi morala dopolniti trditveno podlago z navedbo dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožeča sporne storitve res opravila in v kakšnih količinah. Pojasniti bi morala, kako je določila ceno le-teh in kako je obračunala znesek, za katerega bremeni toženo stranko. Tožeča stranka je sicer trdila, da toženo stranko terja za plačilo storitev v skladu s solastninskim deležem, razvidnim iz seznama etažnih lastnikov, ki je sestavni del Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovne stavbe K., L.. Vendar teh svojih trditev ni konkretizirala, niti na ugovorne trditve tožene stranke ni odgovorila.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Ker prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.