Appeal dismissed; service by fiction requires specific rebuttal, not general denial of receipt.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal against a first-instance decision that declared the lawsuit withdrawn due to unpaid court fees. The appellant argued they never received the summons or the service certificate, claiming the service was invalid. The court held that a service certificate is a public document proving service by fiction and can only be rebutted with specific, evidence-backed reasons for its untrustworthiness, not by a general denial of receipt.
Legislator headnote
AI generated149. člen ZPP; 224. člen ZPP; 360. člen ZPP: A service certificate proving service by fiction may be rebutted only by a specific and evidence-supported claim of untrustworthiness, not by a general denial of receipt.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Vročilnica je dokaz o vročitvi pošiljke (osebno ali po fikciji), ta dokaz pa je mogoče ovreči zgolj z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema pošiljke.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da:
se postopek ustavi (1. odstavek izreka) ter
se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 124011/2010 z dne 09. 09. 2010 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa (2. odstavek izreka).
Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo (s stroškovno posledico) sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem sklepu sprejelo na temelju ugotovitve, da tožeča stranka v podanem ji petnajstdnevnem roku (v plačilnem nalogu, opr. št. I Pg 464/2010-7 z dne 19. 11. 2010) premalo plačane sodne takse za tožbo po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ni poravnala, zato je na podlagi 3. odstavka 105.a ZPP štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila.
149. člen ZPP določa, da se sodne pošiljke vročajo ob podpisu ali z izpolnitvijo vročilnice. Gre za listino, ki ima vse elemente javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP), in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Glede na določbo 4. odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v vročilnici ugotovljena dejstva neresnična. Vročilnico kot dokaz o prevzemu sodne pošiljke je torej mogoče ovreči z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno verodostojnost.
Kot izhaja iz podatkov v spisu (vročilnica pripeta k plačilnemu nalogu, list. št. 18) vročevalec ob poskusu vročitve pisma ni mogel vročiti osebno naslovniku, prav tako ga ni mogel vročiti kakšnemu odraslemu članu gospodinjstva, tožeča stranka nima hišnega predalčnika oz. je ta neuporaben, zato ji je bilo dne 23. 11. 2010 na vratih stanovanja puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok, v katerem ga mora tožeča stranka dvigniti. Tožeča stranka pisanja v roku ni dvignila. Dejstvo vročitve je bilo tako ugotovljeno na podlagi fikcije/domneve, zato je pritožbeno navajanje o izostanku podpisa zakonitega zastopnika na vročilnici oceniti kot neodločilno (1. odstavek 360. člena). Nastop fikcije vročitve namreč v svojem bistvu predpostavlja izostanek dejanske vročitve in posledično izostali podpis naslovnika pošiljke na vročilnici.
Odločitev sodišča prve stopnje pritožba izpodbija iz razloga, ker da plačilnega naloga nikoli ni prejela, da vročilnice ni podpisala ter da na naslovu, kjer posluje (F. ulica 17, K.) nikoli tudi ni prejela kakršnega koli sodnega obvestila o prispeli pošiljki.
Po mnenju pritožbenega sodišča pritožbene navedbe ne zadoščajo za zaključek o neverodostojnosti vročilnice. Upoštevati je potrebno, da je vročilnica dokaz o vročitvi pošiljke (osebno ali po fikciji), ta dokaz pa je mogoče ovreči zgolj z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema pošiljke (tako tudi sodba II Ips 374/2000 z dne 21. 02. 2001). Na tožeči stranki je bilo torej breme, da dovolj konkretizirano napade pravilnost na vročilnici zapisanih dejstev, ki pa mu tožeča stranka ni zadostila. Ker je zaključek sodišča o vročeni sodni pošiljki (plačilni nalog) pravilen, je ob dejstvu neplačane sodne takse nadalje pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.