Appeal dismissed: bank statement loses evidentiary weight in civil proceedings after execution process fails.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kontna kartica ima značaj verodostojne listine, torej listine, ki dokazuje denarno terjatev. Vendar pa ima tak specifični pomen pozitivnega dokaza le v izvršilnem postopku, če pa ta na podlagi ugovora preraste v pravdni postopek, verodostojna listina izgubi svoj pomen. Sodišče jo zato ocenjuje tako kot vsako drugo listino v pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45548/2008 z dne 14.7.2008, in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 458,25 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila. Sodišče je takšno odločitev sprejelo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala dejanskega plačila odškodnine oškodovancu, zato povračila tega zneska tudi ne more terjati.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je kot dokaz za plačilo odškodnine predložila kontno kartico, iz katere je razviden tako regresni zavezanec oziroma povzročitelj škode, kot tudi oškodovanec ter višina izplačane odškodnine in podatki o dnevu ter namenu izplačila. Takšna listina ima v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju naravo verodostojne listine. Tožeča stranka je priložila tudi podpisano poravnavo, s katero se je zavezala izplačati odškodnino, račun za popravilo, obvestilo tožeče stranke zavarovalnici o plačilu odškodnine in stroškov likvidacije, nalog za izplačilo odškodnine ter naročilnico za izvedbo del. Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah navedla zgolj to, da predloženi dokazi ne potrjujejo dejstva, da je prav tožeča stranka plačala odškodnino, pri čemer ni pojasnila, zakaj listina ni verodostojna. Tožena stranka bi morala navesti vsaj to, zakaj meni, da listina ni verodostojna in ne dokazuje plačila odškodnine. Res gre za enostransko listino tožeče stranke, ki pa je sestavljena skladno s predpisi in podpisana s strani odgovorne osebe. Kot takšna ima dokazno vrednost glede podatkov navedenih v njej. Glede na pavšalen ugovor tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka trditve tožeče stranke v zvezi z izplačilom odškodnine substancirano prerekala. S čim bo tožeča stranka svoje trditve dokazovala, je izključno njena odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče dopustnost pritožbenih navedb moralo presojati v luči 1. odst. 458. člena ZPP, po katerem se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Držijo sicer pritožbene navedbe tožeče stranke, da ima priložena kontna kartica značaj verodostojne listine, torej listine, ki dokazuje denarno terjatev. Vendar pa ima tak specifični pomen pozitivnega dokaza le v izvršilnem postopku, če pa ta na podlagi ugovora preraste v pravdni postopek, verodostojna listina izgubi svoj pomen. Sodišče jo zato ocenjuje tako kot vsako drugo listino v pravdnem postopku. Ker kontna kartica ne predstavlja javne listine v smislu 1. odst. 224. člena ZPP, prav tako nimajo te narave druge predložene listine, jih sodišče ocenjuje prosto. To je storilo tudi v tem postopku, dokazne ocene pa v sporih majhne vrednosti ni več mogoče grajati, ne v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne v okviru relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. člena v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12.10.2009 izrecno navedla, da predložene listine ne potrjujejo dejstev plačila odškodnine, to pa predstavlja negativno trditev, zato je bilo dokazno breme o plačilu na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje tako tudi ni zagrešilo kršitev materialnega prava glede upoštevanja dokaznega bremena.

Ker po povedanem v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.