Appeal dismissed because plaintiff failed to substantiate claim details in complaint despite evidence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica ni zmogla svojega trditvenega bremena, saj trditvena podlaga tožbe ne zajema vseh pravno pomembnih dejstev. Tožnica v svojih navedbah ni konkretizirala vtoževanih stroškov po vrsti, v kolikšni višini so nastali za celoten objekt in v kolikšnem znesku naj bi bremenili toženca. Ob odsotnosti posameznih relevantnih trditev sploh ni mogoče preveriti utemeljenosti zahtevka po višini oziroma pravilnosti izračuna vtoževanih zneskov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 2000/17371, z dne 12.12.2000 v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse „dopustne“ pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je protispisen zaključek sodišča, da tožnica ni podala nobenih navedb v pravdi, ki bi sodišču omogočile odločitev o utemeljenosti zahtevka in da bi morala navesti vsaj, kateri so tisti stroški, ki jih vtožuje, in v kakšni višini vtožuje posamezni znesek ter predložiti dokazila o razdelitvi stroškov in plačilu stroškov iz lastnih sredstev. Tožnica je navedla prav vse podatke, ki jih omenja sodišče. V izpisku iz knjigovodske listine je razvidna vsaka vtoževana postavka, tako po vrsti kot po višini. Tožnica je predložila kot dokaz in tožbeno navedbo delilnik stroškov ter tudi potrdila o plačilih dobaviteljem. Plačilo stroškov dobaviteljem namesto etažnih lastnikov med strankama niti ni sporno. Nepravilen in nezakonit je tudi zaključek sodišča, da podatki, ki jih vsebuje verodostojna listina, ne predstavljajo dejanskih navedb tožeče stranke, ker da gre za listino, ki je lahko le dokaz, kar pomeni, da ne more nadomestiti navedb. Izpisek iz knjigovodske evidence je bil podlaga za vložitev predloga za izvršbo. Predlog za izvršbo ima skupaj s prvo pripravljalno vlogo naravo tožbe. Tožnici zato ni potrebno ponovno navajati vsega, kar vsebuje že verodostojna listina. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni podala trditev o vrsti in višini vtoževanih stroškov, je v nasprotju s tožbenimi navedbami, saj je vse to razvidno že iz izpiska iz knjigovodske evidence. Nasproten zaključek sodišča je protispisen in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče bi se moralo izreči tudi o drugi pravni podlagi, na kateri je tožnica utemeljevala svoj zahtevek, to je neupravičeni obogatitvi, vendar pa sodišče ne utemelji svoje odločitve, zakaj je zavrnilo zahtevek tudi iz naslova verzije. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da tožba ni sklepčna. Razlogi izpodbijane sodbe, ki so privedli do te ugotovitve, so izčrpni in pravilni. Pritožbeno sodišče jih kot takšne sprejema ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Pritožba v tem pogledu ne more uspeti, saj je odgovor na pritožbene navedbe zajet že v ustreznih razlogih sodbe prvega sodišča. Bistveno je, da tožnica ni zmogla svojega trditvenega bremena, saj trditvena podlaga tožbe ne zajema vseh pravno pomembnih dejstev. Tožnica v svojih navedbah ni konkretizirala vtoževanih stroškov po vrsti, v kolikšni višini so nastali za celoten objekt in v kolikšnem znesku naj bi bremenili toženca. Ob odsotnosti posameznih relevantnih trditev sploh ni mogoče preveriti utemeljenosti zahtevka po višini oziroma pravilnosti izračuna vtoževanih zneskov. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na posamezne predložene dokaze ali jih celo ponujati kot sestavni del svojih navedb (npr. izpisek iz knjigovodskih listin), saj pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Razen tega je tožnica pri podajanju trditvenega gradiva zašla sama s seboj v nasprotje, s čemer je ustvarila toliko večjo zmedo v svoji trditveni podlagi. Vtoževani zneski naj bi se tako nanašali na stanovanje na Š., v tožbenih navedbah pa tožnica navaja toženca kot lastnika stanovanja na A., kjer naj bi bila tožnica tudi upravnik (kar bi pomenilo, da vtožuje stroške na tem naslovu). Nesklepčnost tožbe vodi do neutemeljenosti tožbenega zahtevka, zato je odločitev prvega sodišča pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. odst. 350. člena in 353. člen ZPP). Tožnica krije svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).