Appeal dismissed because plaintiff lost legal interest after first-instance judgment became final.

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča in prizadeta stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Z odločitvijo sodišča prve stopnje o glavni stvari je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Kot je bilo v tem postopku že navedeno, bi izdana začasna odredba po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato tožnik nima več pravnega interesa na odločitvi o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. In ker mora biti pravni interes podan ves čas postopka, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), tožnik pa ga v tem postopku nima več, je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po določbi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, tožnikovo pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je ta zahteval, da sodišče začasno uredi stanje sporne zadeve tako, da izvrševanje okoljevarstvenega dovoljenja Agencije Republike Slovenije za okolje, ki je bilo družbi AA (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), izdano dne 23. 7. 2009, odloži do izdaje pravnomočne odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 2/2010.

2. Tožnik je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je tožena stranka izdala prizadeti stranki za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa s proizvodno zmogljivostjo 1400 ton cementnega klinkerja na dan. Med več okoljevarstvenimi zahtevami za izdajo tega dovoljenja je tožena stranka določila uporabo odpadkov kot dodatnega goriva (sosežig odpadkov), kar po tožnikovem mnenju pretirano obremenjuje okolje, s tem pa tudi ogroža njegovo pravico do zdravega okolja. Tožnik tudi zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno štela napravo, za katero je izdala okoljevarstveno dovoljenje, kot obstoječo napravo in ne kot novo napravo, za katero bi bile okoljevarstvene zahteve bistveno strožje.

3. Prizadeta stranka je predlagala zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

4. Sodišče prve stopnje je o zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 311/2010 z dne 15. 12. 2010 odločalo že drugič. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izdanega v ponovljenem postopku, izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Z začasno odredbo v takem postopku je možno urediti le razmerja, ki jih je ustvarila v tem upravnem sporu izpodbijana odločba. Predmet presoje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je torej lahko le možnost nastanka težko popravljive škode do pravnomočnosti sodbe, česar pa tožnik v tem postopku ni izkazal.

5. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Razlogi v izpodbijanem sklepu so nejasni in odločitve sodišča ni možno preizkusiti. Sodišče očitno ne dvomi, da iz obravnavane naprave dejansko prihaja do izpustov nevarnih snovi in zato je nedvomno podana nevarnost nastanka težko popravljive škode. Sodišče tudi ni tehtalo prizadetosti javne koristi. Na koncu pritožbe ponavlja, da ne zahteva ustavitve celotne naprave prizadete stranke, pač pa le ustavitev sosežiga odpadkov.

K I. točki izreka:

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je še pred pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe izdalo dne 17. 2. 2011 sodbo, s katero je ugodilo tožnikovi tožbi, izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje z dne 23. 7. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje (Agenciji za okolje) v ponoven postopek. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z dnem seje (17. 2. 2011), zoper stranke pa je začela učinkovati z njeno vročitvijo. Pisni odpravek sodbe sodišča prve stopnje je pooblaščenka prizadete stranke prejela 4. 3. 2011, pooblaščenec tožnika pa 7. 3. 2011.

8. Z odločitvijo sodišča prve stopnje o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Kot je bilo v tem postopku že navedeno, bi izdana začasna odredba po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato tožnik nima več pravnega interesa na odločitvi o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. In ker mora biti pravni interes podan ves čas postopka, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), tožnik pa ga v tem postopku nima več, je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po določbi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, tožnikovo pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor prizadete stranke na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi tožnikove pritožbe, morata na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 trpeti tožnik in prizadeta stranka vsak svoje stroške pritožbenega postopka.