Appeal dismissed; appeal against general regulation requires distinct individual act and changed facts under ZUS-1.73.1.

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa U 1822/2008-43 z dne 4. 10. 2010 se zavrže.

II. Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa U 1822/2008-43 z dne 4. 10. 2010 se zavrne.

III. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za dovoljenost pritožbe po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje in da je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. To pa v tem primeru nista.

Le 44. člen Uredbe o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču ima naravo posamičnega akta, zoper katerega je dopustno začeti upravni spor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na 44. člen Uredbe o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču – Uredba, v 2. točki izreka v preostalem delu tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo in v 3. točki odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sodbe navaja, da iz sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, s katerim je bila pobuda za oceno ustavnosti navedene Uredbe zavržena, izhaja, da je Uredba v pretežnem delu splošni pravni akt (učinkuje erga omnes), torej predpis, vendar pa, ne glede na svoje poimenovanje, to ni v celoti. V prehodni določbi (44. člen) je namreč Uredba neposredno določila oziroma izbrala koncesionarja, in sicer L. K. in je s tem uredila posamično razmerje, zato ima v tem delu naravo posamičnega akta. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na Uredbo kot celoto oziroma na določbo pete in sedme alineje prvega odstavka 8. in 3. odstavka 17. člena Uredbe, zavrglo, ker tožeča stranka v tem delu ne izpodbija posamičnega akta. Tožbo v delu, ki se nanaša na 44. člen Uredbe, pa je v skladu s stališčem iz navedenega sklepa Ustavnega sodišče obravnavalo po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Navaja, da je podlaga za podelitev enovite koncesije v 997. členu Pomorskega zakonika – PZ, da ni sporno, da je na dan uveljavitve zakona te dejavnosti opravljala A., d. d., iz navedene določbe PZ pa izhaja namen zakonodajalca, da se opravljanje vse pristaniške dejavnosti, tako glavne kot tudi spremljajočih, vključno z opravljanjem ekoloških dejavnosti, podeli enemu koncesionarju in to A. Podlaga za podelitev opravljanja ekoloških dejavnosti je v 41. členu PZ, ki nalaga toženi stranki kot upravljavcu pristanišča tudi skrb za varstvo okolja in voda na območju pristanišča, kar spada skladno z četrtim odstavkom 4. člena Uredbe med vodenje in redno vzdrževanje pristanišča, to pa pomeni, da se v okviru enovite koncesije iz 997. člena PZ, opravlja tudi dejavnost ekoloških storitev.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep v celoti, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb upravnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa (zavrženje) navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da ima le 44. člen Uredbe značaj posamičnega akta, saj takšno stališče ne izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča. Meni, da Uredba z določili pete in sedme alinee prvega odstavka 8. člena in tretjega odstavka 17. člena določa pravice in obveznosti koncesionarja, ki je določen s 44. členom, zaradi česar imajo tudi te določbe značaj posamičnega akta, saj poleg 44. člena predstavljajo nerazdružljive elemente koncesijskega akta in vsebinsko določajo koncesijsko razmerje. V zvezi s 1. in 3. točko izreka (zavrnilni in stroškovni del) zatrjuje, da je pritožba v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 dovoljena, ker je prvostopenjsko sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ki ga tožena stranka glede na to, da gre za posamičen akt, izdan v obliki predpisa, sploh še ni ugotavljala, zaradi česar ga je po naravi stvari moralo sodišče. Tožeča stranka je lahko posamičen akt izpodbijala šele, ko je bil objavljen v Uradnem listu, zaradi česar ni imela možnosti izvršiti svoje pravice do pritožbe, kot jo določa 25. člen Ustave RS. Odreka se ji pravica do instančnega obravnavanja, saj z revizijo ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

4. Stranka z interesom – izbrani koncesionar A., d. d., v odgovoru na pritožbo navaja, da je Vrhovno sodišče ob odločanju v bistveno identičnem dejanskem in pravnem stanju v zadevi I Up 239/2010 pritožbo zoper vse, razen 44. člena Uredbe, zavrnilo. Navaja, da pritožba zoper zavrnilni del splohni dopustna, saj za njeno dovoljenost manjka bistvena predpostavka, in sicer sprememba izpodbijanega pravnega akta. Prvostopenjsko sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Priglaša stroške.

K I. točki izreka:

5. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

6. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je pritožba zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Za dovoljenost pritožbe morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje in da je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izpodbijanega upravnega akta ni spremenilo, zato drugi pogoj za dovoljenost pritožbe ni izpolnjen in pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem obstoja prvega pogoja, ali je prvostopenjsko sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, na odločitev Vrhovnega sodišča, da pritožba zoper 1. točko izpodbijanega akta ni dovoljena, ne morejo vplivati.

7. Vrhovno sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da je v obravnavani zadevi, ko gre za presojo zakonitosti posamičnega akta, ki ga je v obliki predpisa (Uredbe) izdala Vlada (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), prikrajšana za pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zakon o javno-zasebnem partnerstvu – ZJZP, kamor kot oblika pogodbenega partnerstva spada tudi koncesijsko partnerstvo (26. člen ZJZP), in Zakon o gospodarskih javnih službah – ZGJS (v zvezi z izbiro izvajalca na uporabo ZGJS napotuje 44. člen ZJZP) določata, da se o izbiri koncesionarja odloči z upravno odločbo (57. člen ZJZP in prvi odstavek 37. člena ZGJS). Iz 61. člena ZJZP, ki ureja pravno varstvo zoper akt o izbiri (pa tudi skladno s splošno ureditvijo – 13. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) izhaja, da v primeru, ko o izbiri odloča pristojni minister, zoper njegovo odločbo ni pritožbe. Upoštevaje navedeno zakonsko ureditev tožeči stranki tudi v primeru, če bi bil koncesionar izbran v „rednem postopku“, po določbah ZJZP in ZGJS ne bi bila nujno zagotovljena pravica do pritožbe (to je odvisno od organa javnega partnerja oziroma koncendenta, kateremu je v konkretnem primeru dana pristojnost za odločanja), zato Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača njen ugovor, da ji je v obravnavanem primeru kršena ustavno zagotovljena (25. člen Ustave RS) pravica do pritožbe.

8. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1 za dovoljenost pritožbe zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

9. Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno štelo, da ima le 44. člen Uredbe naravo posamičnega akta. To izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, v katerega obrazložitvi je navedlo: „ Ker je v 44. členu Uredbe določen oziroma izbran koncesionar za celotno vsebino koncesijskega akta, ima v tem delu Uredba značilnost posamičnega akta, ki ga ni mogoče izpodbijati s pobudo pred Ustavnim sodiščem.“ Vrhovno sodišče, kot neutemeljen zavrača ugovor tožeče stranke, da imajo tudi določbe pete in sedme alinee prvega odstavka 8. člena in tretjega odstavka 17. člena Uredbe značaj posamičnega akta. Prvostopenjsko sodišče je odločilo pravilno, ko je tožbo v delu, ki se ne nanaša na 44. člen Uredbe, zavrglo, ker ima Uredba v preostalem delu naravo splošnega akta, katere zakonitost pa se ne presoja v upravnem sporu.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa (in sodbe) na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.

12. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča, vsebovana v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa (kot izhaja iz zgornje obrazložitve) pravilna, je skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 pravilna tudi njegova odločitev o stroških postopka, vsebovana v 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Zato je Vrhovno sodišče tudi pritožbo zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa (in sodbe) na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.

K III. točki izreka:

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa trpi tudi prizadeta stranka, saj s svojim odgovorom ni prispevala k odločitvi v zadevi, kajti stroški za odločitev v zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).