Supreme Court dismisses appeal against administrative court decision due to incomplete and unclear judgment ruling on asylum status.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Izrek izpodbijane sodbe je nepopoln in nejasen. Takšne sodbe pa v pritožbenem postopku ni bilo mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi tako, da je odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2010 odpravilo in v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ ugodilo prošnji tožnikov in ugotovilo, da tožnika izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 33. v povezavi s tretjo alinejo 3. člena ZMZ zavrnila ponovni prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je tožena stranka odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločitve.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče strinja s toženo stranko, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 2. člena ZMZ. Na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, zlasti izjav tožnice ob vložitvi prošenj za priznanje mednarodne zaščite z dne 21. 6. 2005 in 13. 2. 2006 ter na ustnem zaslišanju dne 22. 7. 2010, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožnika v pritožbi ne nasprotujeta izpodbijani sodbi v tistih njenih delih, s katerimi je bilo ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa subsidiarne oblike zaščite, razen kolikor gre za formalno pomanjkljivost izreka, ker v njem ni izrecno zapisano, da se tožnikoma priznava ali podeljuje subsidiarna oblika zaščite. Izpodbijata sodbo, ker ni bilo ugodeno njuni prošnji za priznanje statusa begunca, pri čemer sodba ne navaja nikakršnih razlogov za to, da se temu delu prošnje ne ugodi oziroma sploh ne vsebuje nikakršne opredelitve do tožbenih razlogov, usmerjenih v priznanje statusa begunca. Odgovor sodišča na obširno tožbo z enim stavkom ob popolnem ignoriranju vseh tožbenih ugovorov in predlogov je bistvena kršitev pravil postopka, zato predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnika izpolnjujeta pogoje za pridobitev subsidiarne zaščite, pomeni, da je sodišče izdalo ugotovitveno odločbo (sodbo). V primerih priznanja mednarodne zaščite pa gre za podelitev nove pravice, torej za konstitutivni oziroma oblikovalni akt, ki učinkuje samo za naprej. Izrek izpodbijane sodbe je nepravilen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga zavrnitev njune pritožbe, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožnika na pritožbo tožene stranke nista odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nejasen in nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, na kar vse utemeljeno opozarjajo tožnika in tožena stranka v svojih pritožbah.

9. Mednarodna zaščita po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je v obravnavani zadevi s svojo odločbo, ki jo tožnika izpodbijata s tožbo v upravnem sporu, zavrnila ponovni prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S tem je v celoti (negativno) odločila o prošnji tožnikov za priznanje obeh statusov: begunca in subsidiarne oblike zaščite.

10. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo in o zadevi samo meritorno odločilo ter pri tem upoštevalo dolžino skupnega dejanskega trajanja časa reševanja te sporne zadeve od vložitve prve prošnje dne 21. 6. 2005 po večkrat ponovljenem postopku na podlagi sodnih odločb Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožničino zdravstveno stanje in načelo otrokovih koristi v smislu 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (glede na starost šoloobveznega tožnika 11 let, ki je po prihodu v Republiko Slovenijo v starosti približno 5 let tu začel s šolanjem in tu živi večino svojega življenja).

11. Toda, po presoji Vrhovnega sodišča izrek izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno, da se tožbi ugodi tako, da se (v izreku navedena) odločba (tožene stranke) odpravi in ugodi prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnikov ter ugotovi, da tožnika izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite, je sam po sebi nepopoln in nejasen. Z njim ni bilo v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 odločeno o ponovni prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite niti v obsegu priznanja samega statusa subsidiarne oblike zaščite niti v obsegu s tem povezane veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Slednje bi moralo biti tudi časovno opredeljeno že v samem izreku odločbe glede na določbo 102. člena ZMZ, ki je veljal v času odločanja. Ugotovitev sodišča v izreku izpodbijane sodbe, da tožnika izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa subsidiarne oblike zaščite, še ne pomeni, da je bilo odločeno o priznanju tega statusa, saj bi to priznanje moralo biti v izreku izrecno navedeno.

12. Pomanjkljivosti izreka ne more nadomestiti niti obrazložitev izpodbijane sodbe, ki vsebuje razloge za podelitev subsidiarne oblike zaščite. Poleg tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na tožbene ugovore, ki se nanašajo na prošnjo za priznanje statusa begunca, na kar utemeljeno opozarjata tožnika v svoji pritožbi. Takšne sodbe pa v pritožbenem postopku ni bilo mogoče preizkusiti. S tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

13. Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene nepravilnosti.