Supreme Court dismisses appeal in denationalization case where legal issues are settled and no severe property loss proven.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Če je pravno vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od uveljavljenega stališča ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentka zelo hudih posledic, ki so po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 eden izmed pogojev za dovoljenost revizije, ni izkazala z navedbo, da izpodbijana odločitev zanjo pomeni izgubo pomembnega premoženja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 25. 11. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo revidentkine pravne prednice za denacionalizacijo tam navedenega premoženja, ker glede prejšnjega lastnika niti njegovih pravnih naslednikov niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) ter z določbo četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revidentka kot pomembni pravni vprašanji po vsebini obravnavane zadeve navaja vprašanji izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa upravičenca v postopku denacionalizacije po 9. členu ZDen in uporabe dokaznih pravil, s katerimi se dokazuje državljanstvo posameznika.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja po ZDen glede državljanstva prejšnjega lastnika vezan na pravnomočno odločbo o njegovem državljanstvu oziroma državljanstvu njegovih pravnih naslednikov, če naj bi bili ti upravičenci, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (na primer sodbe I Up 445/2005 z dne 18. 5. 2005, I Up 1530/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 1827/2006 z dne 3. 10. 2007 in I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007). Ker zato ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku, kakršen je tudi obravnavani primer, ni mogoče uspešno uveljavljati, pravno vprašanje dokaznih pravil pri dokazovanju državljanstva v postopku denacionalizacije ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

8. Glede pravnega vprašanja časovnega okvira, za katerega se po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen ugotavlja državljanstvo, ki ga revidentka smiselno uveljavlja glede dovoljenosti revizije, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tudi že ustaljeno stališče, da mora biti poleg državljanstva v času podržavljenja izkazano še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28. 8. 1945). Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, med drugim v zadevah I Ips 604/2007 z dne 14. 11. 2007, X Ips 1274/2006 z dne 28. 2. 2008, X Ips 1522/2006 z dne 13. 9. 2007, X Ips 1390/2006 z dne 13. 6. 2007 in X Ips 1567/2006 z dne 4. 10. 2007. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentka zelo hudih posledic ni izkazala z navedbo, da izpodbijana odločitev zanjo pomeni izgubo pomembnega premoženja.

10. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

11. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).