Court dismisses appeal when vehicle towing is part of a traffic violation process, excluding administrative court review.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Priklenitev vozila z lisicami je ukrep (dejanje), ki je vezano na določen prekršek (nepravilno parkirano vozilo), kar izhaja iz četrtega odstavka 15. člena ZVCP-1 in 53. člena v zvezi z 48. členom Odloka, in je zato sodno varstvo v zvezi s takim ukrepom zagotovljeno v skladu z Zakonom o prekrških – ZP-1 pri sodišču splošne pristojnosti (glej 57. b in 59. člen ZP-1, katerih vsebino je v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopenjsko sodišče). V prekrškovnem postopku pa lahko oseba, ki sodno varstvo zaradi prekrška in posledične priklenitve vozila z lisicami uveljavlja, uveljavlja vse ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic, prav tako lahko uveljavlja, da sodišče pri odločanju ne uporabi določb Odloka. Subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu je torej zaradi zagotovitve rednega sodnega varstva v prekrškovnem postopku v takem primeru izključeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic iz 32., 33. in 35. člena Ustave Republike Slovenije – URS zaradi nezakonitosti posamičnega dejanja, kar naj bi bilo tožniku storjeno 20. 4. 2009, ko mu je mestni redar z lisicami priklenil njegovo osebno vozilo zaradi napačnega parkiranja, mu izdal obvestilo o prekršku po 5. točki prvega odstavka 30. člena Odloka o cestno prometni ureditvi Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 122/2007, v nadaljevanju Odlok), zaradi česar je moral plačati stroške odklenitve vozila v višini 35 EUR, utrpel pa je tudi večjo izgubo časa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ima ukrep priklenitve vozila z lisicami, ki ga določa Odlok, podlago v določbi četrte alineje drugega odstavka 15. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1, ki določa, da pogoje in način uporabe naprave, s katero se začasno prepreči odpeljati vozilo (lisice), ki je parkirano na cesti v naselju, v nasprotju s tem zakonom ali s prometno ureditvijo, določijo občine. Uporaba lisic je po presoji sodišča prve stopnje ukrep, povezan s storjenim prekrškom, torej je del prekrškovnega postopka, ki je enovit. Zato je za očitano nezakonito dejanje zagotovljeno drugo sodno varstvo znotraj postopka o prekršku, ne pa subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za dva ločena postopka, in sicer za postopek prekrška zaradi nepravilnega parkiranja in za postopek priklepanja nepravilno parkiranega vozila z lisicami. Ne trdi, da prekrška z nepravilnim parkiranjem ne bi storil, vendar priklepanje avtomobila z lisicami ni stvar prekrškovnega postopka, pač pa gre za poseben postopek, zoper katerega ni sodnega varstva. Zato bi moralo sodišče odločati meritorno. Zakon o prekrških (ZP) ne pozna sankcije priklenitve vozila z lisicami, ZVCP-1 pa le pooblašča občine, da lahko same uredijo način priklepanja vozil z lisicami kot ukrep urejanja prometa. Sodišče prve stopnje je pri sojenju uporabilo Odlok, ki ureja priklepanje vozil z lisicami. To priklepanje je urejeno kot neke vrste stranska kazen, ki pa je Zakon o prekrških – ZP ne pozna, pa tudi ZVCP-1 lisičenja vozila ne opredeljuje kot stransko kazen. Zato sodišče prve stopnje Odloka ne bi smelo uporabiti, saj je v neskladju z 2., 22., 25., 32., 33., 35., 120. ter 153. členom URS, pa tudi z ZVCP-1. Z uporabo Odloka je bilo v obravnavanem primeru poseženo tudi v njegovo človekovo pravico iz drugega odstavka 14. člena URS zaradi neenakega obravnavanja v primerjavi z drugimi kršitelji pravil Odloka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodno varstvo v zvezi s priklenitvijo vozila z lisicami ob storitvi prekrška zagotovljeno v prekrškovnem postopku ali pa na podlagi drugega odstavka 157. člena URS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu.

7. V drugem odstavku 157. člena URS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je priklenitev vozila z lisicami ukrep (dejanje), ki je vezano na določen prekršek (nepravilno parkirano vozilo), kar izhaja iz četrtega odstavka 15. člena ZVCP-1 in 53. člena v zvezi z 48. členom Odloka, in je zato sodno varstvo v zvezi s takim ukrepom zagotovljeno v skladu z Zakonom o prekrških – ZP-1 pri sodišču splošne pristojnosti (glej 57. b in 59. člen ZP-1, katerih vsebino je v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopenjsko sodišče). V prekrškovnem postopku pa lahko oseba, ki sodno varstvo zaradi prekrška in posledične priklenitve vozila z lisicami uveljavlja, uveljavlja vse ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic, prav tako lahko uveljavlja, da sodišče pri odločanju ne uporabi določb Odloka. Subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu je torej zaradi zagotovitve rednega sodnega varstva v prekrškovnem postopku v takem primeru izključeno.

9. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnilo, da se zaradi zavrženja tožbe ni vsebinsko opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in do zahtevka za povrnitev škode.

10. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi pritožbene navedbe, ki izhajajo iz zmotnega tožnikovega stališča, da je sodno varstvo za presojo zakonitosti uporabe ukrepa priklenitve vozila z lisicami zagotovljeno v upravnem sporu, ne morejo vplivati.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).