Supreme Court dismisses appeal as non-essential legal issue and severe consequences not proven by applicant.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Vprašanje, ki ga izpostavlja revident (odstop od načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, v katerem je sprejeto stališče, da se posestno varstvo ne more uveljavljati proti motitelju, če je svet, na katerem se motilno dejanje zgodi, javno dobro, temveč je tako ravnanje predmet upravnega postopka), ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve, saj se v obravnavani zadevi ne odloča o motenju posesti na javnem dobru, pač pa o tem, ali se na podlagi 9. točke 260. člena ZUP lahko revidentu kot lastniku nepremičnin, ki mejijo na javno dobro, odobri sodelovanje v postopku izdaje soglasja za uporabo mestnega zemljišča za izvedbo javne prireditve. Pri tem soglasje za uporabo mestnega zemljišča ni upravni akt ali drug akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč je le akt poslovanja občine.

Revident zelo hudih posledic ni konkretiziral, tudi ni izkazal, da je dostop do njegovih nepremičnin otežen ali onemogočen, zato ostajajo njegove navedbe v tem delu na pavšalni ravni in jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po pooblaščencu vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2007, s katero je tožena stranka zavrnila revidentov predlog za obnovo postopka (po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) izdaje soglasja k uporabi mestnega zemljišča za izvedbo prireditve ...

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja neskladno odločitev prvostopenjskega sodišča z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 24. 2. 1970, v katerem je bilo sprejeto stališče, da se posestno varstvo ne more uveljavljati proti motitelju, če je svet, na katerem se motilno dejanje zgodi, javno dobro, temveč je tako ravnanje predmet upravnega postopka. V obravnavani zadevi pa sodišče odklanja stvarno legitimacijo lastnika-mejaša, da bi se le-ta v upravnem postopku branil pred posegi na javni prometni površini, ki zanj pomenijo motnjo in se mu s tem krši pravica do sodnega varstva.

7. V obravnavani zadevi se odloča o tem, ali se revidentu kot lastniku nepremičnin, ki mejijo na javno dobro, na podlagi 9. točke 260. člena ZUP lahko prizna sodelovanje v postopku izdaje soglasja za uporabo mestnega zemljišča za izvedbo javne prireditve. Ne gre torej za vprašanje motenja posesti na javnem dobru in varstva pred motenjem, pač pa za vprašanje sodelovanja v postopku, v katerem lastnik oziroma upravljavec zemljišča dovoljuje uporabo svojega zemljišča za izvedbo javne prireditve.

8. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da so občinski akti, izdani na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin – ZSPDPO, akti poslovanja občine in ne upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu (npr. I Up 813/2006, I Up 487/2008 in I Up 570/2008). V obravnavani zadevi gre za dovolitev obnove postopka izdaje soglasja za uporabo javne površine in ne izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve (ki pa se izda v upravnem postopku in kjer bi lahko revident uveljavljal položaj stranke v postopku). Zato vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in odločitev sodišča ne odstopa od načelnega pravnega mnenja, ki obravnava popolnoma drugo pravno in dejansko situacijo. Z odločitvijo sodišča prve stopnje revidentu ni odvzeto sodno varstvo v primerih motenja posesti na javnem dobru, saj to ni predmet spora v obravnavani zadevi, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno. Glede na navedeno revident ni navedel pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljujejo z navedbo, da na javni površini ...potekajo številne prireditve, s postavitvijo večjega števila velikih prireditvenih objektov pa se otežuje dostop do revidentovih nepremičnin, zastirajo poslovni prostori in krni možnost njihove funkcionalne uporabe. Če ostane izpodbijana sodba v veljavi, to pomeni, da bo revident tudi v bodoče brez pravnega varstva in bo to zanj imelo hude posledice.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Revident zelo hudih posledic ni konkretiziral, tudi ni izkazal, da je dostop do njegovih nepremičnin otežen ali onemogočen, zato ostajajo njegove navedbe v tem delu na pavšalni ravni in jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

12. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.