Supreme Court dismisses appeal when revocation exhausts administrative remedy rights under ZUS-1.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru je bil postopek v zadevi uporabnega dovoljenja končan, saj je bilo uporabno dovoljenje po nadzorstveni pravici razveljavljeno, veljalo je od izdaje (oziroma pravnomočnosti) do razveljavitve, zahtevek stranke za njegovo izdajo je bil torej izčrpan in ob razveljavitvi uporabnega dovoljenja ni mogel ponovno oživeti.

Gre torej za primer iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1 in bi bilo tožniku iz tega razloga sicer treba dopustiti upravnosodno varstvo zoper izpodbijani upravni akt. Čeprav prvostopenjsko sodišče v tem primeru upravnosodnega varstva ni dopustilo, temveč je tožbo zavrglo, Vrhovno sodišče v to odločitev izjemoma ni poseglo. Ugotovilo je, da si tožnik niti s tožbo niti s pritožbo svojega pravnega položaja v zvezi z razveljavljenim uporabnim dovoljenjem ne more izboljšati (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2009). Zaradi pravnomočne razveljavitve gradbenega dovoljenja je namreč odpadla ključna predpostavka za izdajo uporabnega dovoljenja, saj to brez gradbenega ne more biti niti izdano niti obsta(ja)ti (glej 89. člen ZGO-1) in samo po sebi nima pravnih učinkov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 9. 2008, s katero je ta po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška z dne 3. 7. 2008 (1. točka izreka odločbe). Z razveljavljeno odločbo je bila dovoljena uporaba gostinskega objekta – okrepčevalnice (brez kuhinje) in parkirišča na tam navedenih zemljiščih.

2. Prvostopno sodišče se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na prvi odstavek 5. člena ZUS-1 in pojasnjuje, da je bilo uporabno dovoljenje razveljavljeno (na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), kar po določbi drugega odstavka 281. člena ZUP pomeni, da niso bile odpravljene pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice. Razen glede morebitnih že nastalih pravnih posledic razveljavljene odločbe, je tako vzpostavljeno pravno stanje, v katerem še ni bilo odločeno o tožnikovem zahtevku za izdajo uporabnega dovoljenja in zato ni mogoče šteti, da bi bil postopek odločanja z izpodbijano odločbo končan.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice iz 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v njegovo pridobljeno pravico oziroma pravni položaj, odrečena mu je bila pravica do sodnega varstva v zvezi s pridobljenim pravnomočnim gradbenim in uporabnim dovoljenjem. Sklicuje se tudi na pravni pouk v izpodbijani odločbi tožene stranke. Sicer pa v pritožbi ponavlja tožbene razloge, ki se nanašajo na izdajo odločbe o razveljavitvi uporabnega in tudi gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je zaradi razveljavitve pravnomočnega uporabnega dovoljenja po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP) ponovno odprt zahtevek stranke za izdajo uporabnega dovoljenja in je posledično štelo, da postopek v zvezi z uporabnim dovoljenjem ni kršen. Takšna pravna posledica bi nastala le, če bi bilo uporabno dovoljenje po nadzorstveni pravici odpravljeno. Le odprava upravne odločbe namreč učinkuje za nazaj, kot da ta ne bi bila nikoli izdana (prvi odstavek 281. člena ZUP). Le v tem primeru torej ostane odprt zahtevek stranke, o katerem je treba spet odločiti. Če pa je odločba razveljavljena, velja razveljavitev za naprej, torej odločbe ni več od razveljavitve dalje. To pa pomeni, da je odločba obstajala od izdaje do razveljavitve, z njeno izdajo je bila zahteva stranke konzumirana in zato z razveljavitvijo odločbe ne more oživeti. Vse to pa pomeni, da je bil v obravnavanem primeru postopek v zadevi uporabnega dovoljenja končan, saj je bilo uporabno dovoljenje po nadzorstveni pravici razveljavljeno, veljalo je od izdaje (oziroma pravnomočnosti) do razveljavitve, zahtevek stranke za njegovo izdajo je bil torej izčrpan in ob razveljavitvi uporabnega dovoljenja ni mogel ponovno oživeti.

7. Gre torej za primer iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1 in bi bilo tožniku iz tega razloga sicer treba dopustiti upravnosodno varstvo zoper izpodbijani upravni akt. Čeprav prvostopenjsko sodišče v tem primeru upravnosodnega varstva ni dopustilo, temveč je tožbo zavrglo, Vrhovno sodišče v to odločitev izjemoma ni poseglo. Ugotovilo je, da si tožnik niti s tožbo niti s pritožbo svojega pravnega položaja v zvezi z razveljavljenim uporabnim dovoljenjem ne more izboljšati (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2009). Zaradi pravnomočne razveljavitve gradbenega dovoljenja je namreč odpadla ključna predpostavka za izdajo uporabnega dovoljenja, saj to brez gradbenega ne more biti niti izdano niti obsta(ja)ti (glej 89. člen ZGO-1) in samo po sebi nima pravnih učinkov.

8. V zvezi s sklicevanjem na pravni pouk v izpodbijani odločbi tožene stranke o možnosti sprožitve upravnega spora Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pravni pouk v odločbi stranki ne more dati ali odvzeti pravice do sodnega varstva, da pa odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani upravni akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od vsebine upravnega akta in presoje sodišča o tem.

9. Ker si torej tožnik iz prej navedenih razlogov svojega pravnega položaja v zvezi z uporabnim dovoljenjem ne more izboljšati, se pritožbeno sodišče do ugovorov v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo uporabe izrednega pravnega sredstva iz 274. člena ZUP ne opredeljuje.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.