Supreme Court dismisses appeal where management dismissal constitutes valid termination for incompetence under contract.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, odpoklic poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako sam odpoklic poslovodje d. o. o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna (pravilno redna) odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2007, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi vpiše delovno dobo v delovno knjižico in plača pripadajoče prispevke. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odpravnine ter zahtevek na neomejeno razpolaganje z deponiranim sredstvi. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razrešen s funkcije poslovodja družbe, nato pa mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ugotovilo je, da pri toženi stranki drugo delovno mesto, ki bi bilo za tožnika primerno v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ni obstajalo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že zgolj na podlagi ugotovitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi v pogodbi o poslovodenju dogovorjenega razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V skladu s šesto alinejo 72. člena ZDR sta stranki v 18. členu pogodbe o poslovodenju izrecno dogovorili, da predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga predstavlja razlog za odpoved te pogodbe in pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je sodišče druge stopnje brez naroka spremenilo dejansko stanje zadeve, ko je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je zagovor vodila odvetniška kandidatka, ki naj bi bila za to pooblaščena s strani tožene stranke. Navedeno dejstvo je novota, saj česa takšnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker sodišče druge stopnje ni opravilo obravnave v smislu 347. člena ZPP, je s spremembo ugotovljenega dejanskega stanja, kršilo načelo kontradiktornosti in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na judikat VS RS VIII Ips 36/2006 in navaja, da je sodišče druge stopnje napačno štelo, da je pogodba o poslovodenju, pogodba o zaposlitvi, ki vsebuje drugačno opredelitev odpovedi v smislu 72. člena ZDR. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na 72. člen ZDR tudi zaradi tega, ker sama pogodba o poslovodenju določa v 2. členu, da gre za delovno razmerje za nedoločen čas s 5-letnim imenovanjem za poslovodjo. Pogodba ni bila strogo vezana na delovno mesto, pač pa je bil položaj tožnika v smislu statusnopravnega zastopnika tožene stranke ločen od njegovega delovnopravnega položaja, kar posledično pomeni, da bi mu bilo mogoče dati odpoved pogodbe o zaposlitvi le iz razlogov, ki jih določa ZDR. Ker tožena stranka tudi ni obvestila tožnika o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga je odpoved nezakonita. Sodišče je napačno štelo, da teče rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi od dneva odpoklica z mesta direktorja družbe. Sodišče tudi ni uporabilo drugega odstavka 88. člena ZDR, ki omejuje možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi le na tiste razloge, ki so resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Dejstvo, da tožena stranka ni dosegla načrtovanega dobička, ne predstavlja resnega odpovednega razloga. Odpoved temelji na objektivnih razlogih na katere tožnik ni imel vpliva. Sodišče bi moralo ugotoviti ali so podani utemeljeni razlogi za odpoklic z mesta direktorja in nato ugotoviti ali so podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, namesto tega pa je le ugotovilo, da je z dnem odpoklica nastopil razlog za odpoved, z dnem zagovora, ki sploh ni potekla pred toženo stranko, pa naj bi začel teči rok za odpoved.

4. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji neutemeljeno navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je ugotovilo, da je zagovor vodila odvetniška kandidatka, ki naj bi bila za to pooblaščena s strani tožene stranke, ne da bi opravilo obravnave v smislu 347. členom ZPP zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe (stran 4) navedlo, da iz zapisnika zagovora izhaja, da je le-tega vodila odvetniška kandidatka odvetniške družbe T., na zagovoru pa je bil prisoten direktor družbe P. d. o. o., ki je edini lastnik tožene stranke. Sodišče druge stopnje glede na navedeno ni ugotovilo novote, oziroma česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je s toženo stranko imel sklenjeno pogodbo o poslovodenju za dobo petih let na delovnem mestu poslovodja družbe. Na podlagi navedene pogodbe sta stranki vzpostavili obenem delovno razmerje za nedoločen čas, kar pomeni da je pogodba o poslovodenju hkrati tudi pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 11. 6. 2006 odpovedala pogodbo o poslovodenju ob sklicevanju na določbo četrtega odstavka 18. člena te pogodbe, s katero sta stranki dogovorili, da predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga, predstavlja odpoved te pogodbe in pogodbe o zaposlitvi z enomesečnim odpovednim rokom. Izpodbijana odpoved pogodbe kot pravni temelj navaja tudi določbo druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR oziroma razlog nesposobnosti.

10. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 zavzelo stališče, da je poslovodja d. o. o., ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v dvojnem položaju, v statusnopravnem položaju organa družbe (449. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/2002) in v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR). Razrešitev (pravilno: odpoklic) s statusnopravne funkcije zato ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru odpoklica s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (šesta alineja 72. člena ZDR).

11. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil tako podan že z odpoklicem tožnika s poslovodne funkcije in razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bistveni. Skupščina družbenikov (oziroma edini družbenik tožene stranke) v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1 lahko poslovodjo kadarkoli odpokliče tudi brez navedbe razlogov. Vprašanja v zvezi z imenovanjem in odpoklicem poslovodje – direktorja d. o. o. so vprašanja statusnega prava. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica tožnika z mesta direktorja ni pristojno odločati delovno sodišče. V delovnem sporu za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bil tožnik odpoklican kot poslovodja. Pogoj za opravljanje dela poslovodje d. o. o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to poslovodno funkcijo (peta alineja 505. člena ZGD-1). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, odpoklic poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pomeni, da tak delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako sam odpoklic poslovodje d. o. o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti) (1). Poleg tega, sta stranki tudi v pogodbi o poslovodenju izrecno dogovorili ravno navedeno in sicer; da predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predčasen odpoklic s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bila odpoved dana po poteku subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je glede pogodbeno dogovorjenega odpovednega razloga (utemeljena predčasna razrešitev) rok za odpoved pričel teči z odpoklicem tožnika s funkcije direktorja dne 31. 5. 2007, kar pomeni da je bila odpoved z dne 11. 6. 2007 dana pravočasno upoštevaje peti odstavek 88. člena ZDR. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da bi tožena stranka morala tožnika obvestiti o nameravani odpovedi, saj odpoved iz razloga nesposobnosti takšnega obvestila ne predvideva. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje, da je bila odpoved tožniku dana zakonito.

13. Stranki sta v pogodbi o poslovodenju v primeru neutemeljene razrešitve tožnika s funkcije poslovodje, dogovorili pravico do odpravnine in do izplačila depozita. Ob presoji utemeljenosti teh dveh denarnih zahtevkih, je sodišče v okviru predhodnega vprašanja, pravilno presojalo ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov. Ob ugotovitvi, da je bilo v pogodbi o poslovodenju izrecno dogovorjeno, da se razrešitev šteje za utemeljeno, če tožena stranka ne doseže dobička v višini 30 milijonov SIT letno, in ob nespornem dejstvu, da tak pričakovani dobiček ni bil dosežen, je bila razrešitev tožnika utemeljena. Zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče je VS RS že sprejelo v sodbi VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011.