Legislator Case Law & Legislation
Sodba G 46/2010 ECLI:SI:VSRS:2011:G.46.2010 AI generated

Supreme Court dismisses appeal when administrative agency rejects second lawsuit due to unchanged factual and legal situation.

Case Number Sodba G 46/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of the Republic of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal against the Insurance Supervision Agency's decision to reject a second administrative lawsuit. The agency correctly applied provisions of the General Administrative Procedure Act to dismiss the second suit because a prior rejection decision had already been issued and the underlying factual and legal circumstances regarding the plaintiff's work experience had not changed. Consequently, the court ruled the second lawsuit inadmissible and the first lawsuit substantively unfounded, as the plaintiff failed to prove the required three years of work experience under the Insurance Act.

Legislator headnote

AI generated

Art. 266(2) ZZavar; Art. 129(1)(4) ZUP; Art. 281(2) ZZavar; Art. 63(1) ZUS-1: When an administrative agency rejects a subsequent lawsuit regarding the same matter because the factual and legal basis remains unchanged following a prior rejection, the second lawsuit is inadmissible under the General Administrative Procedure Act.

Keywords

AI generated
administrative appeal rejection of lawsuit unchanged circumstances insurance supervision work experience requirement procedural admissibility supervisory agency

Cited Legislation

AI generated
Art. 266(2) ZZavar
Art. 129(1)(4) ZUP
Art. 281(2) ZZavar
Art. 63(1) ZUS-1

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zadeve, v katerih odloča Agencija, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev. Gre za zadeve v postopku nadzora, ki ga opravlja Agencija. Vendar pa Agencija pri odločanju v posamičnih zadevah v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZZavar uporablja določbe ZUP. Tako je pravilno uporabila 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugo tožbo tožnice, saj je bila izdana zavrnilna odločba o njeni prvi tožbi, pa se dejansko niti pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Postopek pred Agencijo za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencijo).

1. Agencija je z odločbo 40110-1607/07-4 z dne 17. 10. 2007 (priloga A4) zavrnila zahtevo tožnice za izdajo ugotovitvene odločbe na podlagi 358. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Ugotovila je, da tožnica na dan uveljavitve ZZavar (3. 3. 2000) ni imela dopolnjenih treh let delovne dobe na delovnem mestu zavarovalne zastopnice.

2. Agencija je s sklepom 40110-1802/10-4 z dne 27. 10. 2010 (priloga A1) zavrgla ponovno zahtevo tožnice za izdajo ugotovitvene odločbe na podlagi 358. člena ZZavar. Ugotovila je, da »je bilo o isti upravni stvari že zavrnilno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo«.

Postopek sodnega varstva (s tožbo v upravnem sporu) pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnim sodiščem).

3. Tožnica je s pritožbo (v skladu z danim pravnim poukom in vsebinsko s tožbo, ki jo je po pozivu naslovnega sodišča dopolnila s potrebnimi sestavinami) izpodbijala sklep Agencije. Zatrjevala je, da je potrebno delovno dobo pridobila z delom v družbi M. d. o. o.

4. Agencija je v odgovoru prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

5. Zadeve, v katerih odloča Agencija, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev. Gre za zadeve v postopku nadzora, ki ga opravlja Agencija. Vendar pa Agencija pri odločanju v posamičnih zadevah v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZZavar uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Tako je pravilno uporabila 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugo tožbo tožnice, saj je bila izdana zavrnilna odločba o njeni prvi tožbi, pa se dejansko niti pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 281. člena ZZavar in v povezavi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Sicer pa bi bila tudi druga tožba, če ne bi bila nedovoljena, neutemeljena. Tožnica je namreč tudi z drugo tožbo zahtevala izdajo odločbe na podlagi 358. člena ZZavar. Gre za določbo, ki je umeščena med prehodne določbe zakona; njen namen pa je olajšati prehod iz sistema, ki ga je urejal Zakon o zavarovalnicah (ZZav; Ur. l. RS, št. 64/94, 35/95 - pop. in 22/97), v nov sistem, ki ga ureja ZZavar. Po ZZavar lahko namreč samostojno opravljajo posle zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja le fizične osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje teh poslov (1. odstavek njegovega 230. člena). Osebe morajo izpolnjevati pogoje, ki so zakonsko določeni (4. odstavek 230. člena ZZavar). Pri tem pa se v skladu s 358. členom ZZavar šteje, da so dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja (ali posredovanja) pridobile osebe, ki so na dan uveljavitve ZZavar (3. 3. 2000) imele tri leta delovne dobe na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika (ali posrednika).

9. Tožnica se je v zvezi z navedeno zakonsko domnevo sklicevala predvsem na delo v družbi M. d. o. o., čemur pa ni mogoče slediti. Delo v navedeni družbi od 1. 11. 1995 namreč ni pravno upoštevno, saj je družbi 31. 12. 1994 zaradi neuskladitve z določbami ZZav (po samem zakonu) prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Družba M. d. o. o. bi zaradi neuskladitve celo morala biti likvidirana in izbrisana iz registra (peti odstavek 111. člena ZZav), vendar pa za samo odločitev ni (bilo) pomembno, da likvidacijski postopek dejansko ni bil izpeljan (glej 7. točko obrazložitve sodbe naslovnega sodišča G 11/2004 z dne 14. 3. 2006). Za triletno opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja je namreč mogoče šteti le takšno opravljanje poslov, ki je potekalo pri organizaciji ali samostojnem podjetniku, ki sta imela dovoljenje, ki ga je zahteval zakon (glej sodbo G 12/2001 z dne 5. 2. 2002, sodbo G 2/2003 z dne 13. 5. 2003, sodbo G 3/2003 z dne 13. 5. 2003 in sodbo G 11/2004 z dne 14. 3. 2006 – vse naslovnega sodišča).