Appeal dismissed; mistake regarding non-existent appeal right for severance damages is not a valid excuse for missing the appeal deadline.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Razlog za zamudo roka za vložitev revizije, ki je v obravnavanem primeru posledica zmotnega prepričanja tožnice, da revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ni dovoljena (zaradi česar je vložila predlog za dopustitev revizije in zamudila rok za revizijo), ni upravičen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil vložen zaradi zamude roka za vložitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 204/2010 z dne 10. 6. 2010, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča Maribor opr. št. Pd 428/2008 z dne 23. 9. 2009, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke tako, da je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.820,00 EUR iz naslova odškodnine v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je rok za vložitev revizije zamudila iz upravičenega razloga, saj je v okviru zakonsko določenega 30-dnevnega roka vložila predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v obravnavani zadevi, ker je bil del tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zavrnjen. Predlog je vložila zato, ker Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1) konkretno ne določa, da je revizija glede odškodnine po 118. členu ZDR dovoljena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z interpretacijo 31. člena ZDSS-1, na podlagi katere je zavrglo predlog za dopustitev revizije, močno razširilo domet tega zakonskega določila. Tako široke razlage te določbe tožeča stranka ni mogla predvideti. Iz vloge, ki jo je vložila, pa je nedvomno jasno, kaj po vsebini zahteva, zato ne more biti odločilno, ali je podala le predlog za vložitev revizije ali pa zahtevala revizijo. Predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo pravilno in v skladu z določbami 116. do 120. člena ZPP. Po določbi 1. odstavka 116. člena ZPP sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da razlog za zamudo roka za vložitev revizije, ki je v obravnavanem primeru posledica zmotnega prepričanja tožnice, da revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR ni dovoljena, zaradi česar je vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo, ni upravičen. Zato niso izpolnjeni v citirani določbi določeni pogoji za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje. Stališče pritožbe, da tožnica ni mogla predvideti tako široke razlage 31. člena ZDSS-1, kot je razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o zavrženju predloga za dopustitev revizije, ni sprejemljivo. Iz sporne zakonske določbe jasno izhaja, da spori glede prenehanja delovnega razmerja obsegajo tudi zahtevke, ki iz njega izvirajo oz. so neposredno povezani s prenehanjem delovnega razmerja oz. s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (kar zlasti velja za odškodnino, ki se prisodi delavcu v primerih iz 118. člena ZDR kot odmeno, ker se je odpovedal pravici do reintegracije, pa tudi za reparacijske zahtevke ipd).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v skladu z določbami 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitvi sodišča v nadaljnjem postopku pa je prepuščeno, ali bo vlogo – predlog za dopustitev revizije, čeprav je bilo o njem že odločeno – glede na njeno vsebino vendarle štelo kot pravočasno vloženo revizijo, za kar se sicer smiselno zavzema tožnica v pritožbi.