Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 4378/2010 ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4378.2010 AI generated

Court allows installment court fees for divorce plaintiff due to financial hardship and right to court access.

Case Number VSL sklep II Cp 4378/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court partially granted the plaintiff's appeal, overturning the first instance court's rejection of a fee waiver in favor of an installment payment plan. The plaintiff argued that paying the full 864 EUR fee would leave her with only 4 EUR for living expenses, citing her net income of 868.94 EUR and lack of disposable savings. The court agreed that while a total waiver was not justified, the right to court access under Article 23 of the Constitution requires the fee structure not to be an insurmountable barrier, thus permitting six monthly payments of 144 EUR.

Legislator headnote

AI generated

Article 23 of the Constitution; Article 11 of the Act on Court Fees: The state must ensure effective access to court, meaning court fees must not constitute an insurmountable obstacle for persons in a poor financial situation, allowing installment payments when immediate payment would jeopardize subsistence.

Keywords

AI generated
right to court access court fees waiver installment payment plan financial hardship assessment Article 23 Constitution subsistence protection divorce proceedings costs

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo sodne takse spremeni tako, da se predlagateljici dovoli obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v šestih enakih mesečnih obrokih po 144 EUR.

V preostalem delu (glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri odločanju o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je ob presoji pogojev, ki jih določa ZST-1, potrebno upoštevati tudi to, da iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave izhaja, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice, kar pomeni, da osebam slabšega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za oprostitev plačila sodnih taks, pri čemer, kot izhaja iz razlogov sklepa, takšna zavrnitev vsebuje tudi zavrnitev obročnega plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagateljica in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljico oprosti plačila sodnih taks. V bistvenem navaja, da v predlogu za oprostitev ni dala zgolj pavšalnih trditev, ki jih ne bi bilo možno preveriti in upoštevati. Tako je navedla, da bo sodna taksa znašala 864,00 EUR. Iz ugotovitve, da njena neto plača znaša 868,94 EUR izhaja, da bi ji s plačilom takse ostalo za preživetje zgolj 4,00 EUR. Ker z vsemi prihranki razpolaga nasprotni udeleženec, kar je navedeno tudi v samem predlogu, predlagateljica pa drugih dohodkov razen plače nima, je jasno, da s tako visokim zneskom za plačilo sodne takse predlagateljica nujno zaide v pomanjkanje. Napačna je tudi odločitev, da niso podani razlogi za obročno plačilo takse na podlagi 2. odstavka 11. člena ZST-1. Predlagateljica je res solastnica stanovanja, vendar pa ji stanovanje dohodkov ne prinaša. Pri plačilu takse si tudi ne more pomagati s prihranki, saj z njimi razpolaga nasprotni udeleženec. V kolikor bo v teku postopka imela možnost s temi sredstvi razpolagati, bodo podani tudi pogoji za razveljavitev sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v smeri očitanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Pravno podlago za odločanje o predlogu predlagateljice predstavlja 11. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od dvanajstih mesecev. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da trditve, ki jih je predlagateljica ponudila v predlogu (in se nanašajo na vprašanje, ali bi bila s plačilom takse sredstva s katerimi se predlagateljica preživlja, občutno zmanjšana), zadoščajo za vsebinsko odločanje. So sicer res skope, a vendarle še tisti zadostni minimum, ki sodišču omogoča, da na tej podlagi ugotovi potrebna dejstva in nato, upoštevajoč zgoraj citirano pravno podlago, sprejme odločitev.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je predlagateljica v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za oprostitev prejela povprečno bruto plačo 1.284,00 EUR, oziroma neto 868,94 EUR, kar je več kot znaša znesek minimalne plače (734,15 EUR bruto). Predlagateljica je nadalje solastnica 2,5 - sobnega stanovanja, z nasprotnim udeležencem pa sta skupaj ustvarila tudi prihranke v višini 70.000,00 EUR. Predlagateljica preživninske obveznosti do drugih oseb nima. Hči J. V. živi doma in je zaposlena ter prejema plačo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da bi prvo sodišče poleg tako ugotovljenih dejstev moralo ob presoji upoštevati tudi to, da s prihranki, za katere sicer trdi, da so skupno premoženje, ne more razpolagati, saj so v banki sredstva vezana na ime nasprotnega udeleženca in višino sodne takse, ki znaša, kot je predlagateljica pravilno navedla, 864 EUR. Dejstvo, da je pritožnica solastnica stanovanja je sicer pri odločanju upoštevno ne glede na to, ali ji prinaša dohodke ali ne, je pa ob tem potrebna tudi dodatna presoja v luči realne možnosti vnovčenja takšnega premoženja zaradi poplačila takse.

9. Iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave namreč izhaja tudi to, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice, kar pomeni, da osebam slabšega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča. Takojšnja prodaja solastnega deleža stanovanja v katerem predlagateljica poleg tega (zaenkrat) tudi živi in ki je predmet delitve v tem postopku, je nerealna in zato to dejstvo ne more biti odločilno pri presoji predloga. Enako velja tudi za prihranke. Zaenkrat (sodišče je v zvezi s tem celo izdalo začasno odredbo, s katero je banki naložilo, da nasprotnemu udeležencu ali komu drugemu po njegovem nalogu odreče izplačilo, točka 2 sklepa z dne 22. 07. 2010 – list. št. 6) predlagateljica s temi sredstvi ne more razpolagati in torej tudi nima možnosti, da bi z njimi plačala sodno takso. Njen dohodek je posledično v tem trenutku edino premoženje, ki bi ga lahko za ta namen uporabila.

10. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedena dejstva in upoštevajoč 11. člen ZST-1 soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogoji za popolno oprostitev plačila takse niso izpolnjeni. Premoženjsko stanje pritožnice (in hčere kot družinskega člana) namreč ni takšno, da bi, dolgoročno gledano, plačilo takse v višini 864 EUR občutno zmanjšalo sredstva s katerimi se preživlja. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

11. So pa po presoji pritožbenega sodišča podani pogoji za obročno plačilo takse. S takojšnjim plačilom takse v celotnem znesku bi predlagateljica ostala brez eno-mesečnega dohodka in s tem, do prejema novega dohodka, brez sredstev za preživljanje, bo pa zmogla več manjših plačil.

12. Pritožbeno sodišče je glede na to pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je predlagateljici dovolilo obročno odplačilo takse in sicer v šestih mesečnih obrokih po 144 EUR. Takšen znesek bo predlagateljica, glede na njen dohodek, po oceni pritožbenega sodišča zmogla plačati ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.