Appeal dismissed because appellant is not a party to the proceedings and the judgment does not concern her.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Izpodbijana sodba se ne nanaša na pritožnico, saj slednja ni stranka v tej pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki V. V. in N. Č. solidarno dolžni plačati tožeči stranki Z. d.d. 9.702,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje R. Č., ki je bila v času vložitve pritožbe še zakonita zastopnica tretje toženke, svoje hčerke N. Č. (tretja toženka je postala polnoletna 11. 07. 2010). V laični pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. Navedeno sodbo izpodbija, ker njena hčerka N. Č. v času povzročitve škode ni bila v njenem varstvu, ampak v varstvu doma v V., ki bi moral vedeti, kaj delajo njegovi varovanci ponoči. V pritožbi razlaga, zakaj se ne počuti odgovorna za plačilo škode, ki naj bi jo povzročila tretja toženka. Pri vzgoji hčerke je imela velike probleme, zato se je socialna služba odločila, da gre N. v vzgojni dom V. Vse odločitve glede N. so postale stvar doma v V. in socialne službe. O obravnavanem dogodku v T. R. je ni nihče obvestil. Sprašuje se, ali nima pravice videti dejanskega stanja škode, ki jo je povzročila tretja toženka in katero naj bi bila dolžna poravnati pritožnica. Za škodo, ki naj bi jo povzročila njena hčerka v času, ko je bila v vzgojnem domu v V., se pritožnica ne čuti odgovorna. Pritožnica ne more imeti kontrole nad svojim otrokom, ki je v varstvu drugih oseb. Sodišče naj ponovno obravnava pritožničino odgovornost pri nastali škodi. Škoda, ki naj bi jo po mnenju sodišča bila dolžna poravnati pritožnica, bi ogrozila finančno stanje njene družine.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni dovoljena.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da R. Č. izpodbija delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v svojem imenu, ne pa kot zakonita zastopnica tretje toženke (svoje hčerke, ki je bila v času vložitve pritožbe še mladoletna). R. Č. si pri tem očitno napačno razlaga izdano sodbo, saj zmotno meni, da sodba nalaga plačilo tožnici prisojene odškodnine njej. Za plačilo odškodnine tožnici je po izpodbijani sodbi zavezana tretja toženka (solidarno z drugo toženko), ki je tudi pravdna stranka v tej zadevi. Izpodbijana sodba se ne nanaša na R. Č., saj slednja ni stranka v tej pravdi.

Zoper sodbo se smejo pritožiti stranke (333. člen ZPP). Ker R. Č. ni stranka tega postopka (in ji zato izpodbijana sodba ne nalaga plačila odškodnine tožnici) tudi nima pravice vložiti pritožbe zoper navedeno sodbo, zato njena pritožba ni dovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP). Višje sodišče je zato po sodniku poročevalcu pritožbo R. Č. zavrglo kot nedovoljeno (1. odstavek 346. člena ZPP).