Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 4010/2010 ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4010.2010 AI generated

Appeal dismissed; court upheld liability for unknown truck and foreign vehicle under compulsory traffic insurance law.

Case Number VSL sodba II Cp 4010/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the defendant's appeal, confirming the first-instance judgment that held the defendant liable for damages caused by an unknown truck and a foreign vehicle. The defendant argued that the trial court erred by accepting the plaintiff's late claims regarding the accident sequence, violating procedural rules. The court rejected this, finding no contradiction in the plaintiff's consistent testimony and noting that the trial court correctly evaluated the witness's limited ability to observe the event.

Legislator headnote

AI generated

39. člen ZOZP; 26. člen ZOZP; 338. člen ZPP; 286. člen ZPP; 353. člen ZPP: Liability for damages caused by an unknown vehicle and a foreign vehicle is established under compulsory traffic insurance law, and a trial court's acceptance of a plaintiff's consistent narrative regarding an accident sequence does not constitute a procedural violation merely because the plaintiff later added details to their claim.

Keywords

AI generated
compulsory traffic insurance liability unknown vehicle accident foreign vehicle registration procedural violation appeal burden of proof negligence

Cited Legislation

AI generated
39. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu
26. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu
338. člen Zakona o pravdnem postopku
286. člen Zakona o pravdnem postopku
353. člen Zakona o pravdnem postopku
154. člen Zakona o pravdnem postopku
165. člen Zakona o pravdnem postopku
155. člen Zakona o pravdnem postopku
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnik je v tožbi ponudil zadostno trditveno podlago za odgovornost tožene stranke, ki odgovarja za škodo, ki jo povzroči neznano motorno vozilo, kot tudi za škodo, ki jo povzroči vozilo s tujo registracijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da za škodo, ki jo je tožnik dobil v prometni nesreči 10.9.2004, ki sta jo povzročila neznano tovorno vozilo in vozilo tuje registracije, tožena stranka odgovarja na podlagi 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 93/07; UPB-3; ZOZP) in 26. člena ZOZP.

Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je upoštevalo navedbe tožnika, ki jih je ta postavil po prvem naroku, v nasprotju z določilom 286.

člena ZPP. Poudarja, da je v postopku večkrat izpostavil, da so navedbe tožeče stranke prepozne, vendar sodišče temu ni sledilo, sodba pa o tem nima razlogov. Šele po prvem naroku za zavarovanje dokazov in šele po prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik pričel zatrjevati, da je k nastanku škode prispevalo neznano tovorno vozilo, pri čemer se zatrjuje, da naj bi se tovornjak izogibal neoznačenemu ustavljenemu vozilu. Tožnik je očitno, ko je ugotovil, da je šibka njegova trditev, da okvarjeni avtomobil ni bil ustrezno označen, dodal nov opis škodnega dogodka, tako da bi bila tožena stranka odgovorna še po drugem temelju.

Kljub vedno spreminjajočim se navedbam tožnika glede poteka nezgode, sodišče verjame eni od verzij in sâmo ugotovi potek nezgode. Pravilno sicer zaključuje, da poteka nezgode ni mogoče natančno ugotoviti, zato je toliko bolj nelogično, da v nadaljevanju samo ugotavlja potek nezgode in na tej podlagi potem zaključi, da je tožena stranka za nezgodo odgovorna. Tožnik je v tožbi trdil, da je do prometne nesreče prišlo zaradi nepravilno označenega okvarjenega vozila tuje registracije, ustavljenega na avtocesti, ne zatrjuje pa protipravnosti na strani tovornjaka, ki naj bi nenadoma zapeljal predenj na prehitevalni pas.

Policistom je očitno povedal, da je neznano tovorno vozilo že prehitel in opazil ustavljeno vozilo, ko je zaključil s prehitevanjem, pri sodniku za prekrške je povedal, da je začel prehitevati avtodom, ki je vozil za tovornjakom, zaslišan kot stranka pa, da je avtodom že prehitel in začel prehitevati tovornjak. Da naj bi bila vzrok nesreče nepravilna postavitev okvarjenega vozila, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, ki sicer ugotavlja, da je bilo okvarjeno vozilo pravilno označeno, tožeča stranka ni niti trdila. Izvedenec cestnoprometne stroke ni potrdil, da naj bi bil vzrok prometne nesreče nenadni manever tovornjaka pred tožnikom, ki naj bi se izogibal nepravilno postavljenemu stoječemu okvarjenemu vozilu.

Dokazni postopek ni potrdil, da naj bi do nezgode prišlo zaradi okvarjenega vozila, ki ni bilo v zadostni meri odstavljeno ob desni rob vozišča, kateremu se je izogibal tovornjak, ki naj bi nenadoma zavil na prehitevalni pas, na katerem je že vozil tožnik. Za tak potek škodnega dogodka v sodnem spisu, razen nasprotujoče in spreminjajoče se navedbe tožnika, ni nobenega dokaza. Izvedenec je jasno povedal, da so njegove ugotovitve podane ob predpostavkah, kako bi prehitevanje varno potekalo in ni mogel ugotoviti, kako je dejansko do škodnega dogodka prišlo.

Zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi škodni dogodek potekal tako, da bi bila podana njegova odgovornost.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 338. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevalo trditve, ki jih je tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Trditev, ki pa ne drži, da tožnik ni pravočasno zatrjeval, da mu je škoda nastala, ker je tovornjak nenadoma zapeljal predenj na prehitevalni pas, je tudi nosilni razlog pritožbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik ponudil zadostno trditveno podlago za odgovornost tožene stranke (tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo povzroči vozilo s tujo registracijo, kakor tudi za škodo, ki jo povzroči neznano motorno vozilo). Tožnik je že v tožbi (3. odstavek I. točke tožbe) trdil, da je prehiteval tovornjak, ki je, da bi se izognil ustavljenemu neoznačenemu vozilu v okvari, nenadoma zapeljal predenj in je moral močno zavirati in naglo odviti volan v desno, kjer je naletel na ustavljeno vozilo v okvari, v katerega je bočno trčil, nato pa ga je odbilo še v betonsko varovalno ograjo. Z navedbo podano po prvem naroku za glavno obravnavo, da je podana odgovornost tožene stranke tudi za škodo, ki jo povzroči neznano motorno vozilo, ni nedopustno širil trditvene podlage, kot zmotno očita toženec.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo dokazno oceno ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo (6. stran obrazložitve sodbe), da je zaradi nenadnega manevra tovornjaka pred njim, ki se je izogibal ob strani svojemu okvarjenemu vozilu, moral iznenada močno zavirati, kar je bil razlog, da je pri tem močno odvil volan v desno in pri tem zadel oziroma oplazil okvarjeno vozilo ob strani. Da je tožnika izsilil tovornjak, je potrdila tudi priča H. Z. (v času nesreče tožnikova partnerka), ki je sicer v tem postopku povedala drugače kot v postopku o prekrških. Tudi izvedenec prometne stroke je tak potek dogodkov, kot ga je opisal tožnik, dopuščal, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje. Izvedenec ni imel na razpolago objektivnih podatkov in je podal lahko le objektivno oceno glede hitrosti vozila (ob pričetku zaviranja je tožnik imel hitrost višjo od 105 km/h) in je ocenil, da je možno, da je tožnik takrat vozil s hitrostjo 130 km/h. Ob predpostavki, da navedbe tožnika držijo, je bil izvedenec mnenja, da bi tožnik tovornjak normalno prehitel, če se ne bi le-ta umikal levo, na prehitevalni pas, po katerem je vozil tožnik. Po ugotovitvi izvedenca (izvedensko mnenje 29.5.2009 – stran 3) je bilo vozilo tuje registracije vsaj s polovico na desnem voznem pasu (zasedalo je približno 0,8 m desnega dela desnega voznega pasu), pri čemer se je moral tovornjak umakniti levo. Če bi bil tožnik od tovornjaka oddaljen le deset metrov, kot je navajal, je lahko nesrečo preprečil le z umikanjem v desno.

Neupravičen je pritožbeni očitek, da je tožnik spreminjal navedbe glede poteka nesreče in je sodišče prve stopnje verjelo eni od njegovih verzij poteka nesreče. Ni protispisnosti, ki naj bi bila po trditvi toženca v ugotovitvi sodišča, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je vzrok nesreče ravnanje voznika tovornega vozila. Tožnik je že v postopku, ki je tekel po predlogu o prekršku, trdil, da je neznano tovorno vozilo, ki ga je prehitel, nenadoma zapeljalo levo (na prehitevalni vozni pas). Policisti so res v predlogu za uvedbo postopka zapisali, da je tožnik tovornjak že prehitel, vendar je tožnik že v postopku o prekršku to izrecno zanikal (priloga spisa A14, A18), kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Že takrat je pojasnil, da ga je moral policist narobe razumeti, saj je prehiteval avtodom (ne tovornjaka) in je, ko je hotel prehiteti še tovornjak in je že bil na prehitevalnem pasu, le-ta nenadoma zavil levo na njegov vozni pas. Ko se je hotel vrniti na desni pas je naletel na vozilo v okvari, ki je stalo ob cesti. Enako je izpovedoval tudi v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta škodo tožniku povzročila neznano tovorno vozilo in voznik tuje registracije, ki ni bilo v zadostni meri odstavljeno ob desni rob vozišča. Ob ugotovitvi, ki je pritožniku ni uspelo izpodbiti, da je do nesreče prišlo zaradi nepredvidenega nenadnega manevra tovornega vozila, ki se je izogibal okvarjenemu vozilu s tujo registracijo, ni odločilno, da tožnik ni uspel dokazati, da okvarjeno vozilo ni bilo pravilno označeno (da ni bil postavljen varnostni trikotnik, niso bile prižgane utripalke), kot je trdil v tožbi. Ni tudi pomembno, ali je tožnik trdil ali ne, da je bilo vozilo ustavljeno preveč stran od roba vozišča.

Sodišče prve stopnje je zapisalo (5. stran obrazložitve sodbe), da natančnega poteka nesreče ni moglo ugotoviti, ker ni bilo očividcev, kar ne pomeni, kot si očitno zmotno predstavlja pritožnik, da ne more dokazno oceniti izpovedbe tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno, v nadaljevanju obrazložitve pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je tožnikova izpoved sprejemljiva in logična in da je tak potek dogodkov dopuščal tudi izvedenec. Dokaz z izvedencem je le eden od dokazov, ki je tudi sicer podvržen kritični oceni sodišča prve stopnje. V predmetni zadevi pa izvedenec ni imel objektivnih podatkov, na podlagi katerih bi po pravilih stroke lahko podal svoj izvid in mnenje. Neupravičen je zato pritožbeni očitek, da sodišče ugotavlja potek škodnega dogodka mimo ugotovitev izvedenca in če s tem smiselno pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, mu je treba pojasniti, da le-ta ni podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Stroškov tožnika z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče, glede na njegovo vsebino, ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.