Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Ips 46490/2010-10 ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.46490.2010.10 AI generated

Supreme Court dismisses request for legality protection as criminal proceedings remain non-final due to partial annulment.

Case Number Sklep I Ips 46490/2010-10
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the request for legality protection filed against a second-instance judgment. The defense argued that absolute limitation periods had expired for certain charges, yet the court held that the criminal proceedings were not legally concluded because the first-instance verdict was partially annulled regarding guilt and sentencing. Consequently, the request was rejected as inadmissible because the judgment had not yet achieved both formal and material finality required for such a remedy.

Legislator headnote

AI generated

Prvi odstavek 420. člena ZKP; Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le, ko sodba postane formalno in materialno pravnomočna, kar zahteva, da so vsi deli sodbe, zoper katere se zahteva, pravnomočni in izvršljivi.

Keywords

AI generated
request for legality protection partial annulment of verdict formal finality of judgment material finality of judgment absolute limitation period conditional sentence execution ZKP legality protection

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
I Ips 457/2006
Supreme Court dismisses appeal against final judgment for lack of procedural violations and factual errors.
I Ips 149/2009
Appeal dismissed because criminal judgment lacks formal and material finality due to partial revocation of asset recovery orders.
U-I-80/09
Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo pravnomočni (pravnomočnost sodbe tako nastopi, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku; odločba Ustavnega sodišča RS U-I-80/09 z dne 1.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Le če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu tudi pravnomočno končan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Piranu je dne 8. 9. 2008 obdolženega A. H. spoznalo za krivega kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena, lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena, nasilništva po prvem odstavku 299. člena in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen zapora ter nato po določbah o steku enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na 600,00 EUR odmerjeno povprečnino. Z isto odločbo je izreklo sodni opomin obdolženemu I. P. ter zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 357. člena ZKP zoper tega obdolženca obtožbo zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom odločilo, da se pritožbi zagovornikov obdolženega A. H. deloma ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za dejanje pod točko I.2 in v določeni enotni kazni in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo zagovornika obdolženega I. P. kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu.

3. Zoper takšno odločbo so zagovorniki obdolženega A. H. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve 14. in 22. člena Ustave, ker je za dejanje, opisano pod točko I.1 odločbe, to je za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, v času odločanja višjega sodišča o pritožbi že nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah 1 do 3 istega odstavka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora.

6. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tako pravnomočnost sodne odločbe v materialnem in formalnem smislu. V obravnavanem primeru je bila z odločbo sodišča druge stopnje delno razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za dejanje pod točko I.2 in v odločbi o kazenski sankciji, to je določeni enotni kazni v okviru pogojne obsodbe. Po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje tudi delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo pravnomočni (pravnomočnost sodbe tako nastopi, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku; odločba Ustavnega sodišča RS U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009) in praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker so izrečene pravnomočna kazenska sankcija ali morebitne druge odločbe. Le v primerih, ko del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu tudi pravnomočno končan (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 457/2006, I Ips 149/2009 in druge). S sodbo sodišča druge stopnje je postala sodba v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna. Sodišče druge stopnje je namreč razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi za eno dejanje in določeni enotni kazni v pogojni obsodbi, to je kazenski sankciji. Zato se tudi ni mogoče strinjati z vložniki zahteve, ki dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti utemeljujejo z navedbami, da je del sodbe, zoper katerega vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, že pravnomočen. Po navedenem je sodba v tem delu postala materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna.

7. Ker je bila tako sodba razveljavljena v odločbah o krivdi za dejanje, opisano pod točko I.2 in določeni enotni kazni v okviru pogojne obsodbe, to je kazenski sankciji, ki sta sestavni del obsodilne sodbe (1. in 4. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), sodbe kot celote ni mogoče izvršiti. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano odločbo tako ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe. Temu kriteriju pa v obravnavani zadevi ni zadoščeno.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornikov obdolženega A. H. za varstvo zakonitosti moralo zavreči kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo iz formalnih razlogov, kar pomeni, da ima po pravnomočnosti sodbe, ko bo sodba pravnomočna v materialnem in formalnem pogledu, vložnik zahteve ponovno možnost, da vloži zahtevo zoper pravnomočno sodbo zaradi zatrjevane kršitve kazenskega zakona.