Administrative court dismisses taxpayer's claim for maintenance fees on agricultural land within a drainage area. The court rejects the argument that the taxpayer was not a party to the drainage project. The court holds that the claim is irrelevant as it concerns maintenance, not construction costs. The court rules that the taxpayer must pay maintenance fees as the landowner. The court dismisses the claim because the land is within the drainage area. The court finds the taxpayer's evidence insufficient to prove otherwise. The court applies the law regarding agricultural land maintenance fees. The court determines the taxpayer is liable for the maintenance costs. The court concludes the administrative decision was lawful and correct. The court upholds the decision to collect maintenance fees from the landowner.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the taxpayer's lawsuit challenging a tax authority's decision to levy maintenance fees on agricultural land within a drainage area. The taxpayer argued they were not a party to the original drainage project and thus should not bear these costs, while the tax authority relied on official land registry data to confirm the land's location. The court ruled that the taxpayer's claim was irrelevant because the decision concerned maintenance fees for shared infrastructure, not the construction costs of the drainage works themselves. Consequently, the court found the administrative decision lawful and correct, rejecting the taxpayer's evidence and upholding the obligation to pay the fees.
Legislator headnote
AI generated94. and 95. of the Act on Agricultural Land; The obligation to pay maintenance fees for shared objects and facilities in a drainage area applies to all owners and lessees of land within that area, regardless of whether the owner participated in the original drainage project or construction.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
[JEDRO]
Ugotovitev, da se parcele nahajajo na melioracijskem območju, v pritožbenem postopku ni bila sporna. Drugačno dejansko stanje tožnik z navedbo, da sam oziroma njegovi pravni predniki niso bili stranka v postopku melioracije, smiselno zatrjuje šele v upravnem sporu, ne da bi hkrati predložil dokaze o drugačnih katastrskih podatkih obravnavanih zemljišč, kot izhajajo iz uradnih evidenc – katastra melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, in ki je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra.
Z izpodbijano odločbo se odmerjajo stroški vzdrževalnih del na skupnih objektih in napravah na melioracijskem območju in ne za melioracijska dela, opravljena na parcelah v lasti ali zakupu tožnika, zato njegove navedbe, ki se nanašajo na ta dela, za odločitev niso relevantne.
[OBRAZLOŽITEV]
Davčni urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2009 odmeril in naložil v plačilo nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v skupnem znesku 65,29 EUR. Obveznost se tožniku kot lastniku oziroma zakupniku zemljišč na melioracijskih območjih odmerja na podlagi 94. oziroma 95. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-UPB1, Uradni list RS, št. 55/03) in na podlagi Pravilnika o določitvi višine nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2009 (Uradni list RS, št. 87/09).
Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-148/2010-2 z dne 16. 8. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Po predpisih, ki jih navaja že organ prve stopnje, so zavezanci za plačilo obravnavanega prispeva vsi lastniki oziroma zakupniki melioriranih zemljišč. Obveznost je tožniku utemeljeno naložena kot lastniku oziroma zakupniku zemljišč na melioracijskih območjih, razvidnih iz obrazložitve. V zvezi s tožnikovo pritožbo je prvostopni organ pridobil strokovno mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sektor za razvoj podeželja in strukturno politiko št. 423-9/2009/122 z dne 30. 3. 2010. Iz mnenja sledi, da ležijo parcele št. 1411, 1409/1, 1412 in 1414 k.o. ... znotraj melioracijskega območja ..., šifra sistema .... Ob upoštevanju navedenega, pa je po presoji pritožbenega organa pritožba, v kateri tožnik navaja, da na navedenih parcelah melioracija ni izvajana, niti nimajo parcele skupnih objektov in naprav, neutemeljena.
Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Strokovno mnenje, na katerem temelji odločba o pritožbi, je napačno. Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki niso nikoli prejeli odločbe o uvedbi melioracije ali kakšne druge operacije, ki jih določa ZKZ. Ker tožeča stranka ni bila stranka v postopku melioracije, tudi ni dolžna plačevati stroškov, povezanih z vzdrževanjem melioracijskih objektov in naprav. Parcelo si je morala urediti sama. Zemeljska dela je naročila in plačala v letu 2001. Parcelo št. 1411 k.o. ... je urejala tudi letos, z navozom zemlje. Navedeno dokazuje z računom, predlaga pa tudi zaslišanje prič, strank in ogled na kraju samem. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Ugotovitev, da se sporne parcele nahajajo na melioracijskem območju, v pritožbenem postopku ni bila sporna. Davčni organ pa je navedeno dejstvo, kot pravno relevantno, v zvezi z pritožbenimi navedbami, da melioracijska dela na parcelah niso izvedena, še dodatno preveril. Drugačno dejansko stanje tožnik z navedbo, da sam ali njegovi pravni predniki niso bili stranka v postopku melioracije, smiselno zatrjuje šele v upravnem sporu, ne da bi hkrati predložil dokaze o drugačnih katastrskih podatkih obravnavanih zemljišč, kot izhajajo iz uradnih evidenc – katastra melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, in ki je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra.
Z ugovorom, da zemljišča dejansko niso bila meliorirana, pa tožnik tudi ne more uspeti, saj se z izpodbijano odločbo odmerjajo stroški vzdrževalnih del na skupnih objektih in napravah na melioracijskem območju in ne za melioracijska dela, opravljena na parcelah v lasti ali zakupu tožnika. Iz tega razloga na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožnik, kot zatrjuje v tožbi, na parceli št. 1411 k.o. ... v letih 2001 in 2010 izvajal zemeljska dela na svoje stroške. V tej zvezi tožniku že pritožbeni organ, skladno s pridobljenim strokovnim mnenjem, svetuje, da se glede vzdrževanja poveže z melioracijsko skupnostjo oziroma z upravljalcem hidromelioracijskih sistemov, A. d.d.
Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Dejstva, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi in dokazni predlogi, s katerimi jih dokazuje, po navedenem za odločitev niso relevantna. Sodišče je zato v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.
Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.