Partial performance acceptance bars later rejection of payment based on remaining contract breach.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega. Vendar, če je tožena stranka delno izpolnitev sprejela, ne da bi kasneje pogodbo v celoti razdrla, ne more nasprotovati plačilu pogodbene obveznosti, ki ustreza delni izpolnitvi, zgolj s sklicevanjem na neizpolnitev preostalega dela pogodbene obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 72808/2008, z dne 29. 09. 2008 za glavnico v znesku 1.340,06 EUR in zakonske obresti od zneska 690,63 EUR od 22. 08. 2006 dalje in od zneska 649,13 EUR od 20. 10. 2006 dalje ter za izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 2006 dalje. Hkrati je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke.

V pritožbenem roku je zoper sodbo pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo dobavljenih izdelkov po dveh računih in sicer št. 115/2008, z dne 22. 07. 2006 v znesku 690,93 EUR in št. 164/2006, z dne 19. 09. 2006 v znesku 649,13 EUR. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, izhaja:

- pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi naročila tožene stranke pri tožeči stranki,

- obseg naročila je bil med strankama sicer sporen, nesporen pa je bil v obsegu, na katerega se nanašata oba vtoževana računa,

- tožeča stranka je v vtoževanem obsegu blago dobavila toženi stranki,

- tožena stranka ni zatrjevala, da bi od naročila odstopila tudi v delu, v katerem je bilo le-to izpolnjeno s strani tožeče stranke,

- sami višini vtoževanih računov tožena stranka ni ugovarjala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni ponudila ustreznih trditev, s katerimi bi utemeljila svojo terjatev. Tožena stranka se v tem delu sklicuje na navedbe tožeče stranke, ki naj bi izrecno zanikale pogodbeno podlago s tem, ko je zanikala prejem naročilnice s strani tožene stranke. Res je, da se je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 03. 2010 sklicevala na neobstoj posebnega ali poslovnega kontakta s toženo stranko (1. odst. točke I pripravljalne vloge), vendar se te navedbe izrecno nanašajo na zanikanje navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 05. 03. 2010. V tem smislu teh navedb ni mogoče razumeti drugače kot zanikanje pogodbene podlage o naročilu v širšem obsegu, kot ga je pojasnila tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 02. 2010 glede vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditvene podlage obeh pravdnih strank pravilno sklepalo na nespornost obsega naročila tožene stranke v vtoževanem obsegu. Pritožbeno sklicevanje na širši obseg naročila tožene stranke, kot ga je priznavala tožeča stranka, za odločitev sodišča ne more biti relevantno. Del dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je namreč tudi ugotovitev, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi pogodbeno razmerje zaradi le delne izpolnitve s strani tožeče stranke v celoti razdrla. Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega (1.odst. 285.čl. OZ). Vendar, če je tožena stranka delno izpolnitev sprejela, ne da bi kasneje pogodbo v celoti razdrla, ne more nasprotovati plačilu pogodbene obveznosti, ki ustreza delni izpolnitvi, zgolj s sklicevanjem na neizpolnitev preostalega dela pogodbene obveznosti. Tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je končni kupec storniral le preostalo (nedobavljeno) količino izdelkov, zato ni podlage, da bi tožena stranka kakorkoli še nasprotovala plačilu dobavljene količine izdelkov.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.