Appeal allowed; first instance court dismissed evidence and violated procedural rights by relying solely on tenant's claims.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

S tem, ko je na obstoj relevantnega dejstva sklepalo zgolj na podlagi trditev tožene stranke, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je na ta način tožeči stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Tako kot je ta kršitev podana takrat, kadar sodišče s svojim ravnanjem stranki, ki se sklicuje na pravno relevantno dejstvo, ne omogoči dokazovanje tega dejstva, je enaka kršitev podana v razmerju do nasprotne stranke, kadar bi zgolj sledilo trditvam stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme, ne da bi izvajalo z njene strani predlagane dokaze.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 18848/2008 z dne 17. 04. 2008 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala plačilo najemnine v znesku 2.975,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V sporu majhne vrednosti je sodbo dovoljeno izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Med pravdnima strankama očitno ni spora o tem, da sta imeli sklenjeno najemno pogodbo o najemu poslovnega in skladiščnega prostora za nedoločen čas z odpovednim rokom 6 mesecev. Prav tako ni spora o tem, da je tožena stranka najete poslovne prostore konec maja 2007 izpraznila in jih izročila tožeči stranki. Sporno pa je vprašanje, ali je s tem tudi prenehala pogodbena podlaga za izpodbijane račune, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala plačilo najemnine za obdobje od 01. 06. 2007 do 30. 09. 2007. Ker med pravdnima strankama ni spora o tem, da je najemna pogodba prenehala na podlagi odpovedi pogodbe s strani tožene stranke, se izkaže kot odločilno dejansko vprašanje, kdaj je tožena stranka podala tožeči stranki ustrezno izjavo o odpovedi pogodbe.

V tem delu sta pravdni stranki podajali nasprotujočo si trditveno podlago. Tožeča stranka je zatrjevala, da je enostransko odpoved tožene stranke prejela 12. 02. 2007, medtem ko je tožena stranka zatrjevala, da naj bi pisno odpoved pogodbe dne 27. 11. 2006 neposredno izročila upniku preko pri njemu zaposlenega R. B. (navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Trditveno in dokazno breme je v pravdi na strani tiste stranke, ki se sklicuje na določeno dejansko okoliščino, na kateri utemeljuje svoj zahtevek oziroma ugovor. Ker se je tožena stranka sklicevala na prenehanje pogodbene podlage za vtoževano terjatev pred časovnim obdobjem, na katerega se nanašajo vtoževani računi, je bilo na njeni strani trditveno in dokazno breme glede podane izjave o odpovedi pogodbe na način, kot ga je zatrjevala v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Tožena stranka je s tem v zvezi tudi podala relevantne dokazne predloge, kot je zaslišanje R. B., ki naj bi v imenu tožene stranke prejel pisno odpoved najemne pogodbe s strani tožene stranke. Ker je tožeča stranka izrecno zanikala trditve tožene stranke (točka I. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 06. 03. 2009) je bila naloga sodišča, da v okviru predlaganih dokazov pravdnih strank ugotovi, kdaj je dejansko tožeča stranka prejela odpoved pogodbe tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je na izkazanost trditev tožene stranke o izročitvi odpovedi tožeči stranki sklepalo zgolj na podlagi sklepanja o pričakovanem ravnanju tožeče stranke, v kolikor bi dejansko prejela pisno odpoved šele 12. 02. 2007.

Sodišče prve stopnje torej niti ni izvajalo dokazov, ki jih je tožena stranka ponujala v potrditev svojih trditev, temveč je zgolj iz ocene neprepričljivosti trditev tožeče stranke o prejemu odpovedi dne 12. 02. 2007 sklepalo na izkazanost trditev tožene stranke, ki je zatrjevala vročitev odpovedi 30. 10. 2006. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je na obstoj relevantnega dejstva sklepalo zgolj na podlagi trditev tožene stranke, ne da bi izvajalo predlaganih dokazov, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je na ta način tožeči stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem (8. točka 2. odst. 339.

člena ZPP). Tako kot je ta kršitev podana takrat, kadar sodišče s svojim ravnanjem stranki, ki se sklicuje na pravno relevantno dejstvo, ne omogoči dokazovanje tega dejstva, je enaka kršitev podana v razmerju do nasprotne stranke, kadar bi zgolj sledilo trditvam stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme, ne da bi izvajalo z njene strani predlaganih dokazov. Takšne kršitve pa ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, zato je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo na čas prejema odpovedi pogodbe na strani tožeče stranke sklepati po izvedbi ponujenih dokaznih predlogov pravdnih strank. V kolikor bo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov kot v izpodbijani sodbi, pa se bo moralo opredeliti tudi do utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.