Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 859/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.859.2010 AI generated

Appeal dismissed; worker failed to prove specific hygiene measures were missing under Work Injury Act.

Case Number VSL sodba I Cpg 859/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the worker's claim for damages. The worker alleged a work injury occurred due to the employer's failure to implement specific hygiene and safety measures, but the court found no evidence linking the accident to such omissions. Consequently, the court ruled that the worker did not meet the statutory burden of proof required under the Work Injury Act to establish the employer's liability.

Legislator headnote

AI generated

1. odst. 87. člena ZZVZZ; The claimant must specifically identify which hygiene and sanitary measures were not properly implemented by the employer and demonstrate a causal link between those specific omissions and the occurrence of the work injury.

Keywords

AI generated
Work Injury Act hygiene measures causal link burden of proof employer liability work accident appellate review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, povrniti pa mora prvi toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 309,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude.

[JEDRO]

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi glede na določbo 1. odst. 87. člena ZZVZZ in ugotovljeni način nastanka nesreče pri delu, tožeča stranka morala navesti konkretno kateri higiensko-sanitarni ukrepi niso bili ustrezno izvedeni pri prvi toženi stranki kot delodajalcu, ki pa morajo biti v vzročni zvezi z nastankom nesreče pri delu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 8.694,33 EUR z zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženima strankama njune pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena obema toženima strankama. Prva tožena stranka je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Drugo tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki na podlagi zaključka, da tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje, o tem kako je prišlo do nesreče pri delu dne 03. 12. 2003, v kateri sta bila poškodovana delavca prve tožene stranke, ni podala dovolj trditvene podlage, iz katere bi izhajala odškodninska odgovornost prve tožene stranke po določbi 1. odst. 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Ob dejstvu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in sicer, da do zdrsa rovokopača v jamo, v posledici česar sta bila poškodovana delavca prve tožene, ni prišlo med delovanjem le-tega. Zato je pravilno ocenilo, da je ostalo neizkazano zatrjevanje tožeče stranke, da je do predmetne nezgode pri delu prišlo zato, ker naj bi prva tožena stranka kršila določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2003, v nadaljevanju Uredba) iz IV. priloge oddelka 12.7. C točke, saj se navedene določbe nanašajo na zagotavljanje varnosti v primeru delujočega stroja. Prav tako pa je pravilno ocenilo, da do nastanka predmetne nesreče pri delu ni prišlo zaradi kršitve 12.9. C točke IV priloge Uredbe, na kar se je tudi tožeča stranka sklicevala.

Tožena stranka s pritožbenim nasprotovanjem ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj z njimi ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da teren v času nastanka nesreče ni bil pomrznjen, pri tem se je pravilno oprlo na izpovedi zaslišanih prič v dokaznem postopku, ki so bile prisotne. Drugačnega pritožbenega stališča tožeča stranka ni izkazala.

ZZVZZ v 1. odst. 87. člena določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi glede na navedeno določbo ZZVZZ in ugotovljeni način nastanka nesreče pri delu, tožeča stranka morala navesti konkretno kateri higiensko-sanitarni ukrepi niso bili ustrezno izvedeni pri prvi toženi stranki kot delodajalcu, ki pa morajo biti v vzročni zvezi z nastankom nesreče pri delu. Temu pa kot rečeno tožeča stranka ni zadostila.

Tožeča stranka v pritožbi konkretno ne napada zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi je to zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki. V obsegu uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena ZPP). Iz istega razloga pa mora povrniti prvi toženi stranki stroške odgovora ne pritožbo. Pritožbeno sodišče je prvi toženi stranki priznalo stroške, ki jih je priglasila in sicer stroške po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk), stroške končnega poročila (50 točk), materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti odvetniške storitve (3. odst. 13. člena Odvetniške tarife) vse povečano za 20 %DDV.