Appeal granted; court held plaintiff has legal interest in tax waiver despite procedural timing issues.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Čeprav bi stranka s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks lahko dosegla oprostitev šele za taksno obveznost, ki ji bo nastala v zvezi z morebitnimi pravnimi sredstvi, to ne pomeni, da nima pravnega interesa za svoj predlog, čeprav postopek na prvi stopnji še ni končan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je bila njena vloga nepopolna, ker ji ni priložila predpisane pisne izjave o svojem premoženjskem stanju. Sodišče bi moralo manjkajoče podatke, ki jih je potrebovalo za svojo odločitev, priskrbeti po uradni dolžnosti. Ker tega ni storilo, je sklep nezakonit.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje tožničinega predloga ni zavrglo zato, ker bi bil nepopoln, kot si zmotno razlaga tožnica, pač pa zato, ker je ocenilo, da je predlog vložila prepozno in zato nima pravnega interesa za predlagano taksno oprostitev.

5. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Po 1. točki 2. odst. 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur.l. RS, št. 37/2008) je tožničina obveznost plačila takse za postopek na prvi stopnji res nastala že ob vložitvi tožbe. Ker pa je predlagala oprostitev šele več kot mesec dni pozneje, se plačilu te obveznosti ne bi mogla izogniti niti, če bi dokazala, da bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njena družina. Po 1. odst. 13. člena ZST-1 namreč sklep o oprostitvi učinkuje šele od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev. Kljub temu pa tožnici ni mogoče odrekati pravice do odločitve o predlagani oprostitvi za tiste taksne obveznosti, ki so ali bodo nastale po vložitvi njenega predloga. Zakon namreč ne določa prekluzivnega roka za vložitev predloga, temveč lahko stranka takšen predlog poda kadarkoli med postopkom. Predlog torej ne more biti prepozen, le njegov učinek, če sodišče predlogu ugodi, je časovno omejen. V obravnavanem primeru bi tožnica zaradi načela enkratnega plačila takse, ki ga predpisuje 1. odst. 18. člena ZST-1, res lahko dosegla oprostitev šele za taksno obveznost, ki ji bo nastala v zvezi z morebitnimi pravnimi sredstvi. To pa ne pomeni, da nima pravnega interesa za svoj predlog, čeprav postopek na prvi stopnji še ni končan. Določilo 2. odst. 13. člena ZST-1, po katerem sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, se namreč nanaša na vrsto in ne na stopnjo postopka.

6. Sodišče prve stopnje bi potemtakem moralo o taksni oprostitvi odločiti vsebinsko, saj tožničin predlog izpolnjuje formalne pogoje za obravnavanje. Sodišče druge stopnje je zato tožničini pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.