Court adjusts unpaid rent start date and interest period based on landlord's revocation of free use consent.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.569,91 EUR nadomesti z zneskom 444,86 EUR, datum 6.2.2001 pa z datumom 3.2.2009;

sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če plačilo za uporabo stanovanja ni bilo dogovorjeno, je lastnik s takšnim dogovorom privolil v lastno prikrajšanje. To pa ne pomeni, da bi to prikrajšanje veljalo neomejeno. Od trenutka, ko je lastnik zahteval plačilo za uporabo stanovanja, ni več mogoče šteti, da je podana njegova privolitev v prikrajšanje, zato od tega trenutka dalje ni več podan pravni temelj za brezplačno uporabo stanovanja.

Pritožnica nima pravnega interesa za tisti del pritožbe, s katerim uveljavlja pravico tretjega.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo z dne 20.4.2010 je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe v delu, v katerem tožnica zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja št. 21 v L, postopek ustavilo (1. točka); odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 1.569,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2001 do dne plačila v petnajstih dneh (2. točka izreka); zaradi umika tožbe za plačilo 1.423.787,37 SIT (5.941,36 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, v tem delu postopek ustavilo (3. točka izreka); v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper sodbo (odločitve v 2., 4. in 5. točki izreka), je pravočasno pritožbo vložila toženka in sicer zoper ugodilni del sodbe (2. točka izreka) in v posledici zoper odločitev o stroških postopka (5. točka izreka), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so neupoštevne navedbe toženke, da uporabnine ni dolžna plačati zato, ker je ona (toženka) lastnica spornega stanovanja. Sodišče ni upoštevalo, da je v postopku, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani po tožbi S. E., opr. št. P 1074/2007-II, vložen predlog za dopustitev revizije. Ker je še vedno v teku postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, sodišče svoje odločitve na to sodbo ne bi smelo opreti. Tožnica ni izkazala vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, niti odsotnosti pravnega temelja (219.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi z 210. členom ZOR in 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnica je izpovedala, da sta z možem toženki in njenemu možu dovolila, da se vselita v sporno stanovanje, ker sta jima hotela pomagati, dokler si ne uredita svojega stanovanja, da se glede plačila za uporabo stanovanja niso takrat ničesar dogovorili, da je bilo bivanje toženke z družino v stanovanju mišljeno brezplačno, saj sta toženki hotela pomagati. Sodišče je le na podlagi izpovedbe tožnice, da je, ko se je toženka ločila od moža (brata tožničinega moža) in ga vrgla na cesto, spremenila svoje stališče o brezplačnem bivanju toženke in njene družine v stanovanju, razsodilo, da je toženka od takrat, torej od leta 1997, stanovanje uporabljala brez pravne podlage.

Zgolj izpovedba tožnice, da je ob razvezi toženke pričela razmišljati drugače glede brezplačne uporabe stanovanja, ne more biti dovolj tehten dokaz za takšen zaključek sodišča. Toženka je stanovanje uporabljala na podlagi podnajemniške pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica in R. B. (bivši mož toženke) in ki se nahaja v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2533/2000-I, ki ga je sodišče tudi vpogledalo. S podnajemniško pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo R. B. z ženo (toženko) in sinom stanovanje uporabljal brez plačevanja najemnine s tem, da bo skrbel za vzdrževanje stanovanja in redno plačevanje stroškov.

Tožnica tako ni dokazala odsotnosti pravnega temelja, pa tudi ne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo. Tožnica ni zatrjevala, niti dokazala, da bi toženko kdajkoli oziroma vsakomesečno pozivala k plačilu uporabnine za stanovanje. Če nekdo sklene pogodbo, pa kasneje prične glede vsebine pogodbe razmišljati drugače, mora skleniti bodisi aneks k pogodbi, bodisi razveljaviti prvotno pogodbo in skleniti novo. Sodišče bi moralo vpogledati podnajemniško pogodbo, ker je ni, je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi ni mogoče govoriti o prikrajšanju tožnice.

Tožnica je toženki in njenemu možu uporabo stanovanja dovolila brez plačevanja najemnine, nikoli jih tudi ni pozivala k plačilu mesečne uporabnine za stanovanje. Toženka se je z zneski zahtevane uporabnine seznanila šele z vložitvijo tožbe. Tudi ni splošno znano, da vsak lastnik stanovanja, ki v stanovanju ne prebiva, stanovanje uporablja tako, da ga oddaja v najem. Toženka tudi ni obogatena, saj je ves čas skrbela za stanovanje, plačevala stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni izkazala, da je lastnica spornega stanovanja, so pravilni in zakoniti. Toženka ni izkazala nobenega od načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (39. člen v zvezi z 49. členom Stvarnopravnega zakonika). Sklicevanje pritožbe na vložitev predloga za dopustitev revizije v zadevi P 1074/2007-II, je pravno nepomembno, sodišče je vezano na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje. Sicer pa pritožnica v tem obsegu za vložitev pritožbe niti nima pravnega interesa, saj uveljavlja pravico tretjega. Toženka je šele v vlogi z dne 18.3.2010 predložila podnajemniško pogodbo, na katero se v pritožbi sklicuje, torej že po opravljenem prvem naroku in zato prepozno (1. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje se že iz tega razloga z njo upravičeno ni ukvarjalo.

Tudi za pritožbeno sodišče je nesporno, da se je toženka z družino v stanovanje (v letu 1988) vselila na podlagi dogovora sklenjenega s tožnico (ki je kasneje stanovanje tudi odkupila in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih kot rečeno pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, postala lastnica stanovanja). Plačilo za uporabo stanovanja ni bilo dogovorjeno in je torej tožnica s takšnim dogovorom privolila v lastno prikrajšanje. To pa ne pomeni, da bi to prikrajšanje veljalo neomejeno. Od trenutka, ko je tožnica kot lastnica zahtevala plačilo za uporabo stanovanja, ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje, zato od tega trenutka dalje ni več podan pravni temelj za brezplačno uporabo stanovanja s strani toženke. Tožnica sama je v tožbi na plačilo uporabnine, vloženi dne 6.2.2001, navajala, da vse do vložitve tožbe od toženke ni zahtevala plačila najemnine oziroma uporabnine (stran 2 tožbe oziroma nasprotne tožbe), tako kot je to potrdila tudi toženka (list. št. 148). Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da gre tožnici plačilo uporabnine že od januarja 1998. Tožnici gre uporabnina le od februarja 2001 do vključno 31. decembra 2001. Po neprerekanih ugotovitvah sodišče prve stopnje v zvezi z mnenjem izvedenke gradbene stroke, gre tožnici za februar 2001 39,46 EUR, za marec 2001 39,92 EUR, za april 2001 39,92 EUR, za maj 2001 40,22 EUR, za junij 2010 40,37 EUR, za julij 2001 40,52 EUR, za avgust 2001 40,68 EUR, za september 2001 40,83 EUR, za oktober 2001 40,90 EUR, za november 2001 40,90 EUR in za december 2001 41,14 EUR, skupaj torej 444,86 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dne vložitve nasprotne tožbe 6.2.2001, na ta dan pa še ni zapadel nobeden od, s spremembo sodbe, tožnici priznanih zneskov iz naslova uporabnine (za čas od februarja 2001 do decembra 2001). Tožnici gredo tako lahko zakonske zamudne obresti od priznanih ji zneskov le od spremembe tožbe dalje, torej od spremembe s katero je zahtevek zvišala za plačilo uporabnine za čas od 1.1.2001 dalje (2. odst. 299. člena OZ oziroma 2. odst. 324. člena ZOR) – torej od dne 3.2.2009 dalje (list. št. 82).

V povedanem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP). Toženka je torej sedaj tožnici dolžna v petnajstih dneh plačati 444,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2009 dalje do plačila (198. člen v zvezi s 190. členom OZ oziroma 219. členom v zvezi s 210. členom ZOR).

V odločitev glede plačila pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ni poseglo, saj spremenjena odločitev ne vpliva bistveno na uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

Prav tako je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je toženka s pritožbo delno uspela, delno pa propadla, delno pa je torej z odgovorom na pritožbo uspela tožnica, delno pa propadla (2. odst. 154. člena ZPP).