Appeal allowed; first-instance court erred by rejecting claim for being inadmissible instead of ordering amendment.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Nesklepčnost je okoliščina, ko tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen.

Če je torej vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožene stranke kot solastnice nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižni vl. št. 2729 k. o. D., vse skupaj in vsaka od njih prenehajo rabiti, uporabljati oziroma vznemirjati in se jim v prihodnje prepoveduje raba, uporaba in kakršno koli drugačno vznemirjanje tožeče stranke na njenem solastniškem deležu do 152/1000 na nepremičninah, vpisanih v zemljiškoknjižni vl. št. 3151 k. o. D., kar v naravi predstavlja njene poslovne prostore na naslovu ....... Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 981,28 EUR v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženim strankam naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče si standard nesklepčnosti razlaga zmotno in je trditev o pomanjkljivosti tožbe posledica napačne pravne ocene. Za popolnost tožbe ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, temveč toliko, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Nerazumljiva je navedba sodišča, da bi morala tožeča stranka navesti, kateri del prostorov je predmet vznemirjanja, saj so vsi poslovni prostori v izključni lasti tožeče stranke in tožene stranke nimajo pravice posegati vanje niti kot celoto, niti v katerikoli posamezen del. V tožbeni trditvi je dejanski stan dovolj substanciran, da se lahko loči od ostalih podobnih primerov. S trditvijo, da tožene stranke vsakodnevno vznemirjajo tožečo stranko je zajet celoten diapazon rabe in uporabe, tako je zahtevek sklepčen in omogoča materialnopravno presojo. Sodišče je zahtevek zavrnilo, kar pomeni, da ga je vsebinsko obravnavalo, kljub temu pa tožbo šteje za nesklepčno, ne da bi tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe. Če tožeča stranka pozivu ne bi sledila, bi sodišče moralo tožbo zavreči. Določnost tožbenega zahtevka je procesni pogoj in dokler tožbeni zahtevek ni določen, preizkusa sklepčnosti tožbe ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, ni mogoče opraviti. Ugotovitev sodišča, da so tožeča stranka in tožene stranke solastniki predmetne nepremičnine je zgrešena, saj to ne izhaja niti iz trditev strank niti iz listinskih dokazov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v tožbi tožeča stranka navedla le zakonsko definicijo tožbenega zahtevka iz negatorne tožbe (99. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), ni pa navedla in opisala, kakšno je to vznemirjanje, niti kateri del prostorov je predmet vznemirjanja. Z ostalimi zaključki sodišča prve stopnje pa se sodišče druge stopnje ne strinja. Tako je zmoten zaključek, da je tožba nesklepčna. Nesklepčnost je okoliščina, ko tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen. V konkretnem primeru temu ni tako. Po materialnem pravu ima namreč tožeča stranka v predmetni zadevi varstvo solastninske pravice napram tretjim, ki vanjo posegajo. Iz obravnavane tožbe je mogoče zaključiti, kakšno pravno varstvo tožeča stranka zahteva (tj. prepoved vznemirjanja), materialno pravo pa takšno varstvo dopušča, zato je trditev o nesklečnosti tožbe preuranjena. Pravilen je tudi pritožbeni očitek, da je obravnavanje sklepčnosti tožbenega zahtevka vsebinsko vprašanje, zato je posledica nesklepčnosti zavrnitev tožbenega zahtevka in ne zavrnitev tožbe.

Nasprotno pa je posledica nerazumljivosti ali (oz.) nepopolnosti tožbe njeno zavrženje. Tudi v tem delu so pritožbene navedbe utemeljene. Sodišče prve stopnje namreč tudi pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek nedoločen in nedoločljiv. Že omenjeni zaključek je v nasprotju z zaključkom, da je tožba nesklepčna, kar samo zase predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj takšna protislovnost razlogov onemogoča preizkus sodbe. Če je tožba nedoločena, torej nima določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, ali tožba nima dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ali dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (180. v zvezi s 105. členom ZPP), nastopi procesna situacija iz prvega odstavka 108. člena ZPP. Če je torej vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče to procesno dejanje opustilo, kar predstavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka solastnik spornih nepremičnin, enako pa naj bi bile solastnice istih nepremičnin tudi tožene stranke. Takšen zaključek je protispisen, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranke tega niso zatrjevale, niti kaj takega ne izhaja iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov, kot zmotno v nasprotju z njihovo vsebino povzema sodišče prve stopnje. Dejansko je tožeča stranka solastnica nepremičnin, vpisanih v vl. št. 3151, 2704, 2705, 3216 in 3217 vse k. o. D., tožene stranke pa naj bi bile solastnice sosednjih nepremičnin vpisanih v vl. št. 2729 k. o. D., zato v razmerju do tožeče stranke nastopajo kot tretje osebe in ne kot solastniki istih nepremičnin. Nerazumljivo je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na dolžnost vzpostavitve etažne lastnine in na določbe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami; v nadaljevanju SZ-1). Določbe SZ-1 ne vsebujejo specialnih pravil, ki bi derogirale določbe o varstvu (so)lastninske pravice in določb o negatorni tožbi urejeni v SPZ (glej na primer 100. člen zakona).

Sodišče prve stopnje je torej storilo omenjene absolutno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je na podlagi 354. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča, pozove tožečo stranko na dopolnitev tožbe, po ustrezni dopolnitvi tožbe izvede dokazni postopek upoštevaje ugovore toženih strank in o zadevi ponovno odloči.

Razveljavitev sodbe v glavni stvari (1. točka izreka) je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (2. točka izreka – četrti odstavek 163. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).