Appeal dismissed; court upheld costs calculation based on success percentage under ZPP Art. 154.2.

Pritožba se zavrne in se 3. točka sodbe sodišča prve stopnje (izrek o stroških) potrdi.

[JEDRO]

Sodna praksa res opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in uspeha po višini, vendar pa na tem področju ni popolnoma usklajena. Tudi tak princip odmere stroškov lahko predstavlja način upoštevanja vseh okoliščin primera iz 2. odstavka 154. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom o stroških je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki povrnitev 445,77 EUR stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga napačnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Očita, da je izračun nesklepčen in nepreverljiv. Iz obrazložitve ne izhaja, na kakšen način je sodišče, glede na ugotovljen 26 % utemeljeni zahtevek prišlo do ugotovitve, da je tožeča stranka skupno uspela s 63 %, saj če se od 63 % odšteje 26 % se izkaže, da je bilo tožeči stranki iz naslova 100 % uspeha po temelju priznanih 37 %. Nerazumljivo je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve 25 % stroškov izvedeniškega mnenja izvedenca. Pobotanje, ki ga je sodišče izvršilo, je bilo napačno. Sodišče bi moralo najprej pobotati medsebojno posamezne stroške tožeče in tožene stranke in na podlagi tako dobljenega zneska uporabiti odstotek o uspehu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodna praksa res opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in uspeha po višini, vendar pa na tem področju ni popolnoma usklajena. Tudi tak princip odmere stroškov lahko predstavlja način upoštevanja vseh okoliščin primera iz 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008, v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru način odmere stroškov ni napačen. Skozi opisano metodo je v konkretnem primeru prišlo do pravilnega upoštevanja vseh okoliščin primera, saj je bil med pravdnima strankama sporen tako temelj kot višina zahtevka in so zato pravdni stroški nastali z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka in višine. Konkretneje pritožba odmere stroškov sicer ne izpodbija, napada pa metodo, kako je sodišče ugotovilo procent uspeha tožeče stranke. Sodišče je upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, po višini pa 26 %, kar skupaj znese 126 % (100 + 26 = 126; 126 : 2 = 63). Uspeh tožeče stranke v pravdi torej znaša 63 %, tožene stranke torej 37 (63 % + 37 % = 100 %). Sodišče je nato v sklepu o stroških natančno specificiralo katere stroške je priznalo tožeči stranki in katere toženi stranki. Stroškov tožeče stranke ni priznalo v celoti, pač pa je priznalo le 63 % stroškov in dobilo končni znesek 768,29 EUR. Toženi stranki je priznalo 37 % vseh potrebnih stroškov s končnim zneskom 322,52 EUR. Tudi način pobota, ki ga je izvršilo sodišče je pravilen (768,29 – 322,52 = 445,77). Toženo stranko moti tudi to, da je sodišče tožeči stranki priznalo zgolj 25 % stroškov za izvedenca. Tu se tožena stranka pritožuje v svojo škodo, ne glede na to pa pritožbeno sodišče toženi pojasnjuje, da se je prvostopno sodišče tu odločilo za merilo, po katerem tožena tožeči povrne ustrezen del stroškov – glede na uspeh. Po višini je tožeča stranka uspela 26 %, sodišče pa ji je priznalo 25 % stroškov (torej celo manj). Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče odločilo za merilo, da tožena povrne tožeči ustrezen del stroškov, glede na vse okoliščine primera pa je prvostopno sodišče zakonsko mero ustreznosti pravilno vsebinsko napolnilo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 366.a člen ZPP).