Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cp 4795/2010 ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4795.2010 AI generated

Court allows lawyer fees based on fixed 4000 EUR value when court tax is not payable under mental health law.

Case Number VSL sklep I Cp 4795/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court partially overturned the first-instance judgment regarding the calculation of legal representation fees. The lower court incorrectly applied the ZST-1 valuation rules to determine a disputed value of 700 EUR, whereas the appellant argued for a fixed 4000 EUR value based on the special provisions of the Lawyer's Act. The court ruled that because the Mental Health Act does not mandate court fees for these proceedings, the ZST-1 valuation rules cannot apply, necessitating the use of the fixed 4000 EUR standard from the Lawyer's Act to calculate the correct fee of 348 EUR.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o odvetniški dejavnosti (ZOdvT); Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr): When a special law like the Mental Health Act precludes the payment of court fees, the general valuation rules of the ZST-1 cannot be applied, and the fixed value of 4000 EUR under the Lawyer's Act must be used to determine legal fees.

Keywords

AI generated
legal representation fees court tax exemption special law precedence fixed valuation amount mental health proceedings lawyer's act provisions arbitrary valuation

Cited Legislation

AI generated
1. odstavek 22. člen ZOdvT
2. odstavek 22. člen ZOdvT
36. člen ZOdvT
68. člen Zakona o duševnem zdravju
Ker plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano (68. člen Zakona o duševnem zdravju) ni mogoče določiti vrednosti spornega predmeta po ZST-1.
3. odstavek 30. člena ZST-1
Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot vrednost spornega predmeta 700,00 EUR, sklicujoč se na 3. odstavek 30. člena ZST-1 in 1.

Cited Case Law

AI generated
Višje sodišče v Ljubljani I Cp 3257/2010
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, in sicer 1. točka izreka tako, da se odvetnici T. K. priznajo stroški zastopanja v znesku 290,00 EUR namesto 127,50 EUR, s pripadajočim 20% DDV v znesku 58,00 EUR, namesto 25,50 EUR, skupaj v bruto znesku pa 348,00 EUR namesto 153,00 EUR, 3. točka izreka pa tako, da se znesek 348,00 EUR nadomesti z zneskom 153,00 EUR.

V preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu (preostali zavrnilni del 3. točke izreka sklepa) se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni mogoče ugotavljati vrednosti spornega predmeta po pravilih ZST-1, na katerega napotuje 1. odstavek 22. člena v zvezi z 21. členom ZOdvT. Treba je upoštevati ZOdvT kot specialni predpis. Ker v tovrstnih postopkih ni objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta, bi bilo njeno določanje po prostem preudarku povsem arbitrarno. Zato 1. odstavek 22. člena ZOdvT ne preide v poštev za določanje vrednosti predmeta in je treba upoštevati 2. odstavek 22. člena tega zakona, ki določa, da je treba v takšnih primerih upoštevati kot vrednost spornega predmeta znesek 4.000,00 EUR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je priznalo odvetnici stroške zastopanja z DDV v skupnem bruto znesku 153,00 EUR, kar se izplača iz sredstev sodišča, v preostalem delu (za znesek 348,00 EUR) pa je zavrnilo predlog odvetnice za odmero stroškov zastopanja.

Zoper sklep se pritožuje odvetnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da se ji priznajo še stroški zastopanja v bruto znesku 348,00 EUR. V pritožbi navaja, da je priglasila stroške v bruto višini 501,00 EUR, pri čemer je upoštevala kot vrednost spornega predmeta znesek 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek 700,00 EUR, ki naj bi ga ob upoštevanju 3. odstavka 30. člena ZST-1 določal 1. odstavek 22. člena ZOdvT. Ni jasno, kako je sodišče po prostem preudarku prišlo do zneska 700,00 EUR, saj ni obrazložilo tega stališča. Sklicuje se sicer na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3257/2010, iz katere pa ne izhaja pravna podlaga za takšno odločitev. Po 2. odstavku 22. člena ZOdvT se kot vrednost spora upošteva znesek 4.000,00 EUR. Če bi zakonodajalec želel, da se v vsakem primeru, ko se vrednost spora po ZOdvT ne bi dala določiti, uporabi ZST-1, bi bile določbe 22. člena ZOdvT popolnoma nesmiselne in nepotrebne. Ker plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano (68. člen Zakona o duševnem zdravju) ni mogoče določiti vrednosti spornega predmeta po ZST-1. Upoštevati je potrebno specialnejši zakon, ki je ZOdvT. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, kar je razvidno tudi iz odločitev pritožbenih sodišč v posameznih zadevah, ki jih pritožnica navaja v pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot vrednost spornega predmeta 700,00 EUR, sklicujoč se na 3. odstavek 30. člena ZST-1 in 1. odstavek 22. člena ZOdvT. Pritožnica ima prav, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti ZST-1 za določanje vrednosti spornega predmeta. Po 68. členu ZDZdr se stroški prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča, kar pomeni, da za tovrstne postopke ni predpisano plačilo sodne takse. Zato tudi ni mogoče ugotavljati vrednosti spornega predmeta po pravilih ZST-1, na katerega napotuje 1. odstavek 22. člena v zvezi z 21. členom ZOdvT. Treba je upoštevati ZOdvT kot specialni predpis. 1. odstavek 22. člena ZOdvT določa, da se vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Ker v tovrstnih postopkih ni objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta, bi bilo njeno določanje po prostem preudarku povsem arbitrarno. Zato 1. odstavek 22. člena ZOdvT ne preide v poštev za določanje vrednosti predmeta in je treba upoštevati 2. odstavek 22. člena tega zakona, ki določa, da je treba v takšnih primerih upoštevati kot vrednost spornega predmeta znesek 4.000,00 EUR. Ta vrednost se lahko ustrezno zviša ali zniža, vendar pa v tem primeru ni razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti. Zato je kot vrednost spornega predmeta relevanten znesek 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na drugačno stališče v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3257/2010, ki pa je osamljeno, saj je v ostalih podobnih primerih v sodni praksi zavzeto enako stališče, kot ga ima pritožbeno sodišče v tej zadevi.

Zmotna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje je terjala ponovno odmero stroškov zastopanja, upoštevajoč pravilno vrednost spornega predmeta (4.000,00 EUR). Po 36. členu ZOdvT v zvezi z 2. točko tarifne številke 3101 znaša nagrada za postopek 108,00 EUR (135,00 EUR x 0,8), nagrada za narok pa znaša 162,00 EUR (tarifna št. 3102 – 135,00 EUR x 1,2). Odvetnica je upravičena tudi do povračila izdatkov v znesku 20,00 EUR (tarifna št. 6002). Ob upoštevanju 20% DDV znaša skupna nagrada 348,00 EUR, ne pa 153,00 EUR, kot je zmotno odmerilo sodišče prve stopnje. Za višjo nagrado, za katero se zavzema odvetnica tudi v pritožbi (501,00 EUR), ni podlage.

Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

O priglašenih pritožbenih stroških (sodna taksa) ni bilo potrebno odločati, ker za tovrstne postopke ni predpisano plačilo sodne takse.