Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 3612/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.3612.2010 AI generated

Objective liability rejected for worker injury caused by improper crossing of tracks despite dangerous activity.

Case Number VSL sodba II Cp 3612/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first instance judgment that rejected the claim for objective liability. The plaintiff argued that railway maintenance is inherently dangerous and that the court erred in finding fault with the worker's crossing of tracks. The court ruled that objective liability applies only when an activity is dangerous by its very nature, not when the accident results from the victim's own negligence in following safety instructions. Since the worker ignored explicit directives to step on gravel rather than the rails, the injury was attributed to his failure to exercise due care, negating the basis for objective liability.

Legislator headnote

AI generated

OZ 61; OZ 62: Objective liability applies only to inherently dangerous activities or things; if an accident occurs due to the victim's own negligent use or failure to follow safety instructions, objective liability does not apply.

Keywords

AI generated
objective liability railway tracks worker negligence due care standard inherent danger safety instructions Obligations Act

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

O objektivni odgovornosti je mogoče govoriti tedaj, ko je neka stvar ali dejavnost sama po sebi bi nevarna, torej tudi tedaj, ko se stvar uporablja oziroma dejavnost opravlja ob vsej dolžni skrbnosti. V kolikor pa je do nesreče prišlo zaradi nepravilne uporabe stvari ali izvajanja dejavnosti mimo predpisov, o objektivni odškodninski odgovornosti ni mogoče govoriti, saj je do nesreče v takšnem primeru prišlo zaradi nenamenske rabe, za katero se je odločil oškodovanec sam.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 7.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožnik mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 56,94 EUR.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno presodilo vprašanje objektivne odgovornosti tožene stranke. Železniški promet je s celotnim ustrojem nevarna dejavnost, zato to velja tudi za pospravljanje orodja, ki sodi v sklop opravil, ki jih mora v okviru svojih delovnih obveznosti opraviti tožnik. Do nesreče ni prišlo ob tožnikovem sprehodu čez železniške tire, ampak pri opravljanju delovnih nalog. Pri tem je moral hitro prestopiti več železniških tirov, to pa je nevarno, saj lahko hitro pride do zdrsa, zlasti če je ledeno ali vlažno, pa tudi zato, ker lahko vsak trenutek pride vlak, toliko bolj v primeru, ko delavec čez tire nosi težko orodje. Varnostni predpisi o načinu prehoda čez tirnice ne obstajajo v taki obliki, kot je zaključilo sodišče. Tožnik v zvezi s tem ni bil nikoli posebej opozorjen. Tudi ob zaključku sodišča, da je tožnik opustil minimalno skrbnost, se postavi vprašanje, kakšna stopnja skrbnosti se od njega sploh zahteva, poleg tega pa o tem pred sodiščem prve stopnje ni bilo govora. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izhaja večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, torej objektivno. Objektivna odškodninska odgovornost je izjema, sodna praksa odškodninskega področja pa oži doseg objektivne odškodninske odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, povečujejo nevarnost. Če nevarnost, ki presega običajno raven, ne izhaja iz neke dejavnosti same, ampak ta postane nevarna šele zaradi nekaterih okoliščin, je povzročitev slednjih večinoma mogoče pripisati ravnanju nekaterih oseb.

Podoben je položaj tedaj, ko je stvar ali dejavnost sama po sebi nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo. Tudi tedaj ne bo mogoče govoriti o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke (dr. Vesna B. Rakočević: Vprašanja krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), Pravosodni Bilten, XXXI/2010, str. 103, prim. II Ips 449/2005). Za podoben primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj do nesreče ni prišlo zaradi ustroja železniškega prometa, ki ga sicer sodna praksa res šteje za nevarno dejavnost (prim.

II Ips 288/96, II Ips 849/2006, II Ips 601/99). Vprašanja objektivne odgovornosti namreč ni mogoče presojati abstraktno, da bi jo bilo torej mogoče ugotoviti zgolj zato, ker je tožnik zaposlen kot progo vzdrževalec in se je nezgoda pripetila pri opravljanju njegovih delovnih nalog, temveč je potrebno ugotoviti vse konkretne okoliščine, zaradi katerih je do nesreče prišlo. Kot je ugotovilo prvo sodišče, med strankama ni sporno, da se je tožnik poškodoval, ko je pri pospravljanju delovnega orodja prečkal železniške tire, pri tem pa na levi rami nesel vile in palico, na desni pa dva krampa.

Ko je stopil na prvi tir mu je zdrsnilo, z desno nogo je zapel za tir, pri upiranju pritisku udarca, pa mu je zdrsnilo s tirnice, kramp mu je spolzel iz rok, njegova konica pa se mu je zarila v desno meče. Do nesreče je torej prišlo pri prehodu železniških tirov, vendar zato, ker tožnik železniških tirov ni prehajal pravilno, skladno z navodili delodajalca. Priče J., G., D. in T. so namreč skladno izpovedale, da so delavci dobili navodila, da morajo pri prehajanju tirov stopati iz gramoza na gramoz in ne neposredno na tire, tako kot je to storil tožnik.

Navedeno pa pomeni, da bi se tožnik nezgodi lahko ognil, če bi svoje delo opravljal po navodilih oziroma ni uspel dokazati, da bi se škodni dogodek primeril neodvisno od tega. V tem smislu je potrebno razumeti tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi z opustitvijo dolžne skrbnosti tožnika. Ker je poglavitni vzrok za nastanek škodnega dogodka prav način prestopanja železniških tirov, samo dejstvo, da je bil tožnik obtežen še z orodjem, za odločitev o zadevi ni relevantno. Tožnik poleg tega ni trdil, da ga je to oviralo pri pravilni hoji, tudi sicer pa bi bilo to lahko pomembno le pri presoji krivdne odgovornosti tožene stranke, za katero pa tožnik ni postavil ustreznih trditev.

Na krivdno odgovornost se ne sklicuje niti v pritožbi.

Drži sicer pritožbena trditev, da lahko na delovno območje kadarkoli pripelje vlak, vendar iz izpovedi priče D. izhaja, da so delavci o tem po radijski zvezi obveščeni 5 minut prej, torej se lahko predhodno varno umaknejo. Tudi sicer pa ni mogoče najti vzročne zveze med vtoževanim škodnim dogodkom in kontinuirano vožnjo vlakov, saj tedaj do takšne situacije, ko bi se delavci morali na hitro umakniti, ni prišlo, predvsem pa navedeno ni bilo zajeto v trditveni podlagi tožeče stranke. Podobno je mogoče zaključiti tudi v zvezi z vprašanjem vlažnih oziroma poledenelih tirnic. Glede na to, da je iz dokaznega postopka mogoče zaključiti, da je bilo delavcem prepovedano stopati na tirnice, je pravzaprav nepomembno, ali bi bile te ledene ali vlažne.

V okviru podane trditvene in dokazne predloge strank, ko se je tožeča stranka sklicevala zgolj na objektivno odgovornost, je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine. Po ugotovitvi, da objektivne odgovornosti tožene stranke ni, je zahtevek pravilno zavrnilo. Odločitev je pojasnilo v jasnih in pravilnih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. V sodbi tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožnik pa jih v pritožbi ne konkretizira niti vsebinsko ne obrazloži. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.