Legislator Case Law & Legislation
Sodba VIII Ips 427/2009 ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.427.2009 AI generated

Appeal dismissed; employer failed to prove fraud grounds for contract termination under Labor Act.

Case Number Sodba VIII Ips 427/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the employer's appeal against a lower court ruling that found the employee's termination unlawful. The employer argued the employee committed fraud by misrepresenting his commute origin, but the court held the employee lacked fraudulent intent. Consequently, the court ruled that the employer failed to prove the specific grounds required for termination under the Labor Act.

Legislator headnote

AI generated

ZDR 111. člen; KZ 217. člen: Termination of employment contract based on fraud requires proof of intent to obtain unlawful property benefit; mere failure to inform about temporary residence changes does not constitute fraud.

Keywords

AI generated
termination of employment fraud in labor law unlawful dismissal employee fraud labor contract termination proof of intent labor act provisions

Cited Legislation

AI generated
111. člen ZDR
217. člen KZ
378. člen ZPP
155. člen ZPP
82. člen ZDR
34. člen ZDR
204. člen ZDR
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Tožena stranka ni dokazala (obstoja) razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 29. 1. 2008 ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Tožnik na delo ni vedno prihajal z naslova stalnega prebivališča in tožene stranke o takih primerih ni obveščal. Tožena stranka mu je zato v decembru 2007 izplačala iz naslova stroškov za prihod na delo več, kot bi mu pripadalo. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je ugotovilo, da tožnikovo ravnanje nima znakov očitanega kaznivega dejanj goljufije, saj ni ravnal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da izvedba dokaza z ugotovitvami in izpovedbo detektiva (ki ga sodišče ni upoštevalo) za odločitev ni bistvena. Sodišče je na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v decembru 2007 prišel na delo in z dela občasno iz Dolnjih Ležeč in da tožene stranke ni sproti obveščal o vseh primerih, ko je do tega prišlo. Tožnik je pojasnil razloge, zaradi katerih je občasno prespal pri svojih starših. Tožena stranka ni zahtevala, da bi zaposleni obveščali pristojno službo o vsakem prihodu oziroma odhodu z dela, ki ni kraj prijavljenega stalnega bivališča. V odpovedi se tožniku ni očitala kršitev obveznosti obveščanja o spremembi naslova.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druga stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listine – izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede razloga za odpoved, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V odpovedi je tožena stranka očitala tožniku, da je v izjavi za obračun stroškov navedel, da se na delo in z dela vozi iz naslova stalnega prebivališča, dejansko pa se vozi od drugje. S tem je z goljufivim namenom toženo stranko spravil v zmoto oziroma jo pustil v zmoti, kar ustreza opisu kaznivega dejanja goljufije. Ne drži, da v odpovedi tožena stranka ni očitala kršitve obveznosti o spremembi naslova stalnega bivališča. Prvostopno sodišče je ugotovilo kršitev 34. člena ZDR, sodišče druge stopnje pa ne navede razlogov, zakaj temu ni pritrdilo. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 360. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, ker ni presodilo navedb pritožbe zoper očitek prvostopni sodbi, da sodišče v dokazne namene ni uporabilo poročila detektiva, ter do pritožbenih navedb o tem, da prvostopna sodba nima razlogov kateri znaki kaznivega dejanja goljufije niso podani. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da tožnik s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Tak namen je bil s strani tožene stranke ugotovljen in v zadostni meri opredeljen v odpovedi.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. (pravilno 14.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijske navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna. Revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe je tudi revizijska trditev, da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pravnomočna sodba ima jasne razloge o tem, zakaj izvedba dokaza z ugotovitvami in izpovedjo detektiva za odločitev ni bistvena: sodišče prve stopnje je na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v decembru 2007 prišel na delo in z dela občasno iz Dolnjih Ležeč in da tožene stranke ni sproti obveščal o vseh primerih, ko je do tega prišlo (stran 3 izpodbijane sodbe). Nenazadnje tožnik tega niti zanikal ni. Tako sodba sodišča prve kot druge stopnje imata tudi povsem jasne razloge o tem, kateri znak kaznivega dejanja goljufije ni podan.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Sodišče na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Torej take, kot jo je podal delodajalec, kar pomeni tudi, da presoja utemeljenost tistega razloga, ki ga je delodajalec navedel v odpovedi in ki ga mora v sodnem postopku dokazati (prvi odstavek 82. člena ZDR). Sodišče pri tem sicer ni vezano na pravne kvalifikacije (na primer kaznivega dejanja, ki se delavcu očita), temveč na dejanske opredelitve v odpovedi. Vezano pa je na opredelitev razloga, kot ga navede delodajalec. Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišča presoja le utemeljenost tega razloga. Ne ugotavlja pa sodišče, ali pomeni ravnanje delavca kakšen drug razlog za odpoved (izredno, lahko pa tudi za redno odpoved iz krivdnega razloga).

11. Revizijske navedbe se nanašajo na tisti del odločitve sodišča, ki toženi stranki dejansko pritrjujejo: tožnik je ni obveščal o tem, da se na delo in z dela občasno vozi iz bližjega kraja kot pa je njegovo stalno prebivališče. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi se to dogajalo vsakodnevno in tega tudi revizija ne zatrjuje. Toda sodišče je presodilo, da tožnik tega ni storil z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, temveč iz razlogov, ki jih je prepričljivo utemeljil. Taka ugotovitev (dejanski zaključek) pa pomeni, da eden od bistvenih elementov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ni podan. Ker tožena stranka ni dokazala (obstoja) razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

12. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.