Appeal partially allowed; court reduced costs for defendant due to error in lawyer fee calculation.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se stroški tožene stranke, naloženi v breme tožeči stranki, znižajo za 159,12 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik, katerega trditve so se izkazale za neresnične, ne more biti presenečen nad izdajo zavrnilne sodbe, četudi je sodišče k pravilnim razlogom dodalo še druge argumente, ki niso bili predmet obravnave.

Pravica do izjave je lahko kršena le, če stranki ni dana možnost izjave glede odločilnih dejstev.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati 2.956,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 05. 2007 dalje. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov postopka tožene stranke v višini 514,00 EUR.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj bi, če je štelo, da je ugotavljanje višine stroškov, potrebnih za odpravo napak, odločilno dejstvo, moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko opozoriti na pomanjkljivosti njenih trditev. Z opustitvijo pa je tožeči stranki kršilo pravico iz 22. čl. URS. Opozorilo bi bilo toliko bolj potrebno, saj je sodišče sodbo izdalo po zgolj enem opravljenem naroku in za tožečo stranko pomeni presenečenje. Stališče sodišča, da je tožeča stranka tista, ki mora opredeliti višino stroškov, potrebnih za odpravo napak, je materialnopravno zmotno. Jamčevalni zahtevek kupca po Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (UL RS 18/2004 in spremembe; ZVKSES) je materialnopravni ugovor nasprotne stranke, za katerega ta nosi tudi trditveno in dokazno breme. To ni naloženo tožeči stranki. Tožena stranka pa je navedbe o potrebnih stroških podala, vendar jih je sodišče povsem prezrlo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče toženi stranki priznalo nagrado za zastopanje na vsakem naroku posebej, čeprav bi morala biti ta enotna.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Tožnik kot prodajalec zahteva plačilo preostanka 5 % kupnine za prodano stanovanje, ki jih je toženka zaradi očitnih napak zadržala ob prevzemu stanovanja (15. čl. ZVKSES). Zadržani del kupnine mora kupec plačati v 5 – ih delovnih dneh, ko prodajalec odpravi napake, ki so razlog za zadržanje.

(6) Tožnik v tožbi trdi, da je grajane napake odpravil, zato toženka del kupnine zadržuje neupravičeno. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da napake niso odpravljene. Njihov obstoj potrjuje tudi poročilo angažiranega cenilca o oceni manjvrednosti toženkinega stanovanja, ki ga je predložil tožnik. Tej ugotovitvi tožnik tudi v pritožbi ne ugovarja.

(7) Ob tem, da napake niso odpravljene, pa tožnikov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Tožniku tudi ni bila onemogočena pravica do izjave oziroma obravnave pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 22. čl. URS), saj se je glede odločilnega dejstva - obstoja napak - imel možnost izjaviti in se tudi je. Le njihove odprave ni dokazal. Glede na to sodba sodišča prve stopnje za tožnika tudi ne more biti presenečenje. Sodišče je v obrazložitvi res dodalo tudi razloge o tem, da tožnik ni ponudil podatkov, na podlagi katerih bi ugotovilo višino stroškov, potrebnih za odpravo napak, ki niso bili predmet ne tožnikovih trditev ne obravnave. Ker pa je bila tožnikova trditvena podlaga zadostna in bi ob predpostavki njene resničnosti (odpravi napak) vodila k utemeljenosti tožbenega zahtevka, njihova ugotovitev sploh ni bila potrebna. Sodišče zato tudi ni bilo dolžno tožnika pozvati k dopolnitvi navedb.

(8) Utemeljeno pa pritožba graja odmero stroškov postopka. Zakon o odvetniški tarifi (UL RS 67/2008 s spremembami; ZOdvT) v postavki št. 3102 določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov. Zato toženi stranki pripada le enkrat 130,00 EUR iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroške postopka tožene stranke znižalo za 130,00 EUR skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20% DDV. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti 159,12 EUR manj (5. al. 358. čl. ZPP).

(9) V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na presojo stroškov, potrebnih za odpravo napak, ni odgovarjalo, saj glede na povedano niso odločilnega pomena.

(10) Tožeča stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v majhnem delu stranske terjatve (3. odst. 154. čl. ZPP).