Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 3111/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.3111.2010 AI generated

Appeal dismissed: 1964 inheritance agreement does not cover later denationalized property.

Case Number VSL sklep II Cp 3111/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance ruling confirming inheritance of newly discovered properties. The appellant argued that a 1964 inheritance agreement covered all assets, including future denationalized property, citing prior court decisions. The court rejected this, holding that the agreement only applied to assets existing at the decedent's death, as denationalized property was not in his ownership at that time.

Legislator headnote

AI generated

74. člen ZDen; 350. člen ZPP: An inheritance agreement concluded before the nationalization of property cannot be interpreted to cover assets returned through denationalization procedures, as such assets were not in the decedent's ownership at the time of death.

Keywords

AI generated
inheritance agreement denationalized property nationalization succession law asset ownership ZDen ZPP

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
II Cp 4024/2007
II Cp 4024/2007 z dne 05.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dednega dogovora iz leta 1964 v nobenem primeru ni mogoče šteti, da se nanaša tudi na kasneje vrnjeno denacionalizirano premoženje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pok. J. P. izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, da so dediči naknadno najdene zapuščine 3/6 nepremičnin parc. št. 1151, vpisani v vl. št. 1279, parc. št. 1017, 1150 in 1152, vpisani v vl. št. 1575, parc. št. 1044 in 1036, vl. št. 1506, parc. št. 1153, vpisane v vl. št. 1403 in parc. št. 1013/8 in 1035/2, vpisane v vl. št. 1565, vse k.o. R. - A.P., P.A., M.P. in P.M. vsak do 1/5 in A.P., Š.P. in W.B., vsak do 1/15 in to na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. DD 53/96 z dne 22. 09. 1998 in pravnomočnega popravnega sklepa z dne 24. 03. 1999. Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča je naročilo, da po pravnomočnosti tega sklepa pri predmetnih nepremičninah po uradni dolžnosti vknjiži lastninsko pravico na imena dedičev v skladu z njihovimi dednimi deleži.

Zoper sklep se je iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožil dedič A.P. Navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za dedovanje premoženja, ki ne bi bilo zajeto v sklepu o dedovanju opr. št. O 125/63 z dne 18. 03. 1964. Zato je sklicevanje sodišča na 74. člen ZDen zmotno. Prav tako je zmotno sklicevanje sodišča na pravnomočni sklep o dedovanju z dne 22. 10. 1998 in popravni sklep z dne 24. 03. 1999. Pritožnik že ves čas navaja, da je bilo že v pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka po pok. J.P. odločeno tudi o dedovanju kasneje denacionaliziranega premoženja – 4. člen dednega dogovora. Dediči so v času sklepanja dednega dogovora, ki je vsebovan v prvotnem sklepu o dedovanju, vedeli za premoženje, ki bo vrnjeno v postopku denacionalizacije, tako da je ta dedni dogovor v celoti veljal in se nanaša tudi na konkretno naknadno najdeno premoženje. Stališče pritožnika, da je izključni dedič naknadno najdenega premoženja, izhaja tudi iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 11. 1995, 13. 12. 2006 in 09. 09. 2009. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljavi in tako spremeni, da bo kot dediča razglasilo le pritožnika oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Dedič A.P. je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe in poudarja, da so se dediči v dednem dogovoru dogovorili le o razdelitvi celotne zapuščine v naravi, premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka in s tem podlaga za odškodnino, pa ni bilo predmet dedovanja v zapuščinskem postopku, v katerem je bil leta 1964 sklenjen dedni dogovor, saj je bilo ob smrti zapustnika še nacionalizirano. Sicer pa je že pritožbeno sodišče odločilo, da je treba o dedovanju denacionaliziranega premoženja v primeru zapustnika odločiti po pravilih o zakonitem dedovanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščinsko sodišče je v napadenem dodatnem sklepu o dedovanju odločalo o dedovanju v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja – nepremičnin ležečih v k.o. R. (odločba Upravne enote D. z dne 18. 12. 2007 št. 30100-48/1992-24451). Ker pokojnik ni napravil oporoke in ob nadaljnjem upoštevanju določila 74. člena ZDen je premoženje razdelilo po zakonu – deleži, ki pripadajo dedičem so razvidni iz 1. točke sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožnik, ki je eden od dedičev, se je zoper takšno odločitev pritožil, ker meni, da so dediči o premoženju, ki je predmet tega sklepa, že v letu 1964 sklenili dedni dogovor in sicer naj bi vse podedoval on (sklep o dedovanju O 125/63 z dne 18. 03. 1964). Takšno stališče pritožnika pa je zmotno. Pritožnik se je v identičnih primerih (šlo je le za drugo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje) že pritožil in to iz enakih razlogov, pa mu je tudi bilo jasno povedano, da vsebine 4. točke dednega dogovora iz leta 1964 v nobenem primeru ni mogoče šteti, da se nanaša tudi na kasneje vrnjeno denacionalizirano premoženje (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4024/2007 z dne 05. 03. 2008). Pritožniku je tako še enkrat pojasniti, da se je v zadevi O 125/63 lahko odločalo in tudi dogovarjalo le o premoženju, ki je bilo v lasti zapustnika v trenutku njegove smrti. Premoženje, o katerem je odločalo sodišče z napadenim sklepom v trenutku smrti pritožnikovega očeta, ni bilo v njegovi lasti, saj je bilo pred tem nacionalizirano. Če bi oče napravil oporoko in v njej jasno povedal, da v primeru če bo odvzeto premoženje kdaj vrnjeno, naj to deduje X, bi sodišče to upoštevalo. Dediči pa v letu 1964 niso mogli sklepati kakršnega koli dogovora o odvzetem premoženju, zato nikakor ne drži in nikakor ni mogoče razlagati dogovora iz 4. točke tako, kot si ga razlaga pritožnik. Sicer pa tudi iz same vsebine dogovora izhaja le to, da pritožniku gredo pravice iz premoženja (tako nacionaliziranega kot tudi tistega iz agrarne reforme) in ne lastništvo na tem premoženju. Glede na situacijo in razmere, ki so vladale v letu 1964 in so splošne znane, pa tudi ne vzdrži presoje navedbe v pritožbi, da so dediči ob sklepanju dednega dogovora vedeli za premoženje, ki bo vrnjeno v postopku denacionalizacije.

Po povedanem pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD), je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.