Court partially allows lawyer fees in mental health cases by applying the Lawyers' Tariff instead of the Court Costs Act.

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„1. Odvetnici TK, ki je zavezanka za plačilo DDV (davčna št.: SI 249xxxxx), se priznajo stroški zastopanja v višini 290,00 EUR, s pripadajočim 20 % DDV v znesku 58,00 EUR, skupaj torej bruto znesek 348,00 EUR, ki se izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa. Stroški se nakažejo na transakcijski račun, št. xxxxxx, odprt pri Banki d.d.,

Višji stroškovni zahtevek se zavrne.

2. Stroški za zastopanje se izplačajo iz sredstev sodišča.“

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V postopkih po ZDZdr se kot podlaga za odmero nagrade odvetniku določi vrednost predmeta v skladu z določbo 2. odst. 22. člena Z OdvT (praviloma 4.000,00 EUR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da odvetnici T. K. prizna stroške zastopanja v višini 127,50 EUR, s pripadajočim 20 % DDV v znesku 25,50 EUR, skupaj torej bruto znesek 153,00 EUR, ki se izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa. Stroški pa se nakažejo na transakcijski račun, odprt pri Banki d.d. Stroški za zastopanje se izplačajo iz sredstev sodišča. Zavrnilo pa je predlog za priznanje in odmero plačila za zastopanje (stroškovnik z dne 09. 11. 2010) v presežku in sicer v višini 348,00 EUR z upoštevanjem 20 % DDV.

Zoper zavrnilni del navedenega sklepa vlaga pritožbo odvetnica. Poudarja, da ji ni jasno, kako je lahko sodišče po prostem preudarku prišlo na znesek 700,00 EUR, saj to ni obrazloženo, sodišče pa se sklicuje le na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3257/2010, iz katere pa pravna podlaga za takšno odločitev ne izhaja. Zakon o odvetniški tarifi, sicer v 21. členu v primerih, ko se vrednosti spora ne da določiti, res napotuje na uporabo ZST-1, vendar v 22. členu določa, da se v primeru, da se vrednost ne da določiti (da torej konkretne zadeve ni omenjene v ZST-1), le-ta določi po prostem preudarku (1. odst.), če pa še to ne gre (za kar gre v konkretnem primeru), se kot vrednost spora vzame znesek 4.000,00 EUR (2. odst.), kar je pri sestavi stroškovnika pritožnica upoštevala.

V primeru, da se torej vrednosti ne da določiti po 19. do 29. členu ZST-1, je treba uporabiti 22. člen ZOdvT in ne 30. člen ZST-1. Če bi zakonodajalec želel, da se v vsakem primeru, ko se vrednost spora po ZOdvT, ne bi dala določiti, uporabi ZST-1, potem bi bile določbe 22. člena ZOdvT popolnoma nesmiselne in nepotrebne. Namen zakonodajalca gotovo ni bil v tem, da bi bile v ZOdvT določbe (celoten 22. člen), ki se v nobenem primeru ne bi mogel upoštevati in uporabljati. Na podlagi 68. člena Zakona o duševnem zdravju, so stroški, ki nastanejo zaradi nepravdnega postopka v zvezi s prisilno hospitalizacijo, krijejo iz sredstev sodišča.

To pomeni, da plačilo sodne takse za tovrstne postopka ni predpisano, zato tudi iz tega razloga ni mogoče določiti vrednosti spornega predmeta z odmero odvetniških stroškov po ZST-1. Vrednost spornega predmeta je tako treba določiti po ZOdvT, ki pa je tudi sicer specialnejši zakon glede na ZST-1. Pritožnica je tako s stroškovnikom z dne 09. 11. 2010 stroške priglasila pravilno in v skladu z ZOdvT, sodišče pa ji je del priglašenih stroškov neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo, kar je pritožbeni razlog, ki ga pritožnica izrecno uveljavlja.

Enako izhaja tudi iz odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2679/2010, z dne 16. 07. 2010, II Cp 2535/2010, z dne 09. 07. 2010, I Cp 2695/2010, z dne 21. 07. 2010, II CP 4540/2010, z dne 03. 12. 2010 in odločitve Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 838/2009, z dne 09. 09. 2009. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se odmeri nagrada od osnove 4.000,00 EUR in se ji prizna še preostali del priglašenih stroškov, to je 348,00 EUR. Ker določba 68. člena Zakona o duševnem zdravju določa, da se stroški, ki nastanejo zaradi nepravdnega postopka v zvezi s prisilno hospitalizacijo krijejo iz sredstev sodišča, pritožnica tudi zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki so nastali v zvezi s predmetnim nepravdnim postopkom.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na vrednost spornega predmeta v višini 700,00 EUR. Takšna odmerna osnova naj bi bila določena upoštevaje 3. odst. 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s 1. odst. 22. člena ZOdvT, po katerem se v primeru, ko vrednosti ni mogoče določiti po 21. členu ZodvT, vrednost določi po prostem preudarku. Prosti preudarek pa terja ugotovitev odmerne osnove v navedenem znesku. Takšno stališče pa ni pravilno. ZOdvT v 21. členu v primerih, ko se vrednosti spora ne da določiti, napotuje na uporabo ZST-1, vendar le če s tem zakonom ni drugače določeno, pri čemer pa v 22. členu določa, da se v primeru, ko se vrednost ne da določiti, ta določi na podlagi prostega preudarka, če pa še to ne gre, se kot vrednost spora vzame znesek 4.000,00 EUR (2. odst. navedenega člena). Sodišče mora torej prvenstveno uporabiti 22. člen ZOdvT. Določbe ZST-1 tudi ne predvidevajo vrednotenja zadev, kakršna je sporna. Tudi zato ni mogoče uporabiti 30. člena ZST-1, kot je to materialnopravno nepravilno storilo sodišče prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom je tako nepravilno uporabljena določba 3. odst. 30. člena ZST-1, ki določa, da če vrednosti predmeta postopka ni mogoče drugače določiti, znaša v postopkih pred okrajnimi sodišči 700,00 EUR. Ali še drugače povedano: ZOdvT omogoča določitev spornega predmeta v tovrstnih primerih in je treba ta zakon uporabiti že zgolj zato, ker gre za specialnejši predpis, kot je ZST-1, ki prvenstveno določa odmero sodnih taks in ne odmere odvetniških stroškov, v tovrstnih primerih pa še te ne, saj se vsi stroški krijejo iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). Torej tudi na podlagi sistemske razlage je mogoče uporabiti zgolj določbe ZOdvT. Ob nasprotni razlagi bi ostala določba 22. člena ZOdvT mrtva določba (ius nudum). Takšen pa seveda tudi ni mogel biti namen zakonodajalca (razlaga ratio legis).

Pravilna uporaba materialnega prava torej v konkretnem primeru terja določitev vrednosti spora v višini 4.000,00 EUR, ki se sicer lahko tudi ustrezno zviša ali zniža (2. odst. 22. člena ZOdvT). Po stališču pritožbenega sodišča namreč tudi ni mogoče arbitrarno določiti zneska po prostem preudarku (takšen pristop bi namreč tudi povzročil neuravnoteženo vrednotenje posamičnih zadev, katerim je vendarle skupno izhodišče, da gre za preverjanje upravičenosti posega v človekovo z ustavo zagotovljeno pravico do svobode). Zato je torej edino primerno enotno vrednotenje - upoštevaje načeloma enak znesek v tovrstnih primerih. Tako je treba pritožnici priznati naslednje stroške:

Pri odmeri višine nagrade je treba najprej upoštevati 36. člen ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost, ki se izplačajo iz državnega proračuna. V teh primerih se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta in se pri vrednosti nad 3.000,00 EUR namesto nagrade po 12. členu tega zakona določijo nagrade s količnikom 1 in sicer pri vrednosti predmeta 4.000,00 EUR v višini 135,00 EUR. Pritožnici tako pripada nagrada za postopek po tar. št. 3.101 ZOdvT v višini 108,00 EUR (količnik 0,8 od nagrade 135,00 EUR) ter nagrada za narok po tar. št. 3.102 v višini 162,00 EUR (količnik 1,2 od nagrade 135,00 EUR) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6.001 – v višini 20,00 EUR, skupaj torej neto znesek 290,00 EUR ter 20 % DDV, kar skupaj znese bruto 348,00 EUR. Tako je moralo pritožbeno sodišče delno ugoditi pritožbi v obsegu 195,00 EUR, ter v tem obsegu spremeniti izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka te pritožbene odločbe (5. alineja 358. člena ZPP), kolikor pritožnica zahteva več, pa zavrniti in potrditi v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožnica je priglasila tudi pritožbene stroške in sicer za sodno takso, ki pa v tovrstnih postopkih sploh ni predpisana. Zato o stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo.