Administrative court allows claimant to be a party in inspection proceedings if their rights are affected by the inspector's measures.

Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronsko podpisovanje in pošto, št. 0613-160/2009/12 z dne 1. 7. 2009 se odpravi in se zadeva temu organu vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka odmerjene na 80,00 EUR v 15 dneh.

[JEDRO]

V inšpekcijskem postopku imajo status stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tudi osebe, ki niso inšpekcijski zavezanci, če v postopku izkažejo, da so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete njihove pravice oziroma pravne koristi iz 43. člena ZUP. Po mnenju sodišča tudi sklep o ustavitvi postopka pomeni takšen ukrep inšpektorja, s katerim se lahko posega v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za elektronsko komunikacijo, elektronsko podpisovanje in pošto zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper sklep o ustavitvi postopka, št. 0613-160/2009 z dne 11. 6. 2009. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz podatkov spisa razvidno, da je tožeča stranka na Inšpektorat vložila predlog za izvedbo inšpekcijskega nadzora. Med drugim je izrazila tudi prošnjo, naj jo Inšpektorat obvesti o poteku postopka. Inšpektorat je na podlagi omenjenega predloga zoper zavezanko uvedel postopek inšpekcijskega nadzora dne 15. 5. 2009. S sklepom o ustavitvi postopka z dne 11. 6. 2009 pa je postopek iz razlogov, razvidnih v obrazložitvi omenjenega sklepa, ustavil. Sklep je bil vročen tudi tožeči stranki. V nadaljevanju se sklicuje na 24. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji, v nadaljevanji ZIN), po katerem ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku zavezanec. Vlagatelj pobude ali druge vloge položaja stranke nima. Vlagateljici je bil sklep poslan v vednost zgolj zato, ker je izrazila željo po tem, da so jo o poteku postopka obvesti.

Glede na navedeno je upravni organ na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP pritožbo tožnice zoper sklep o ustavitvi postopka kot nedovoljeno zavrgel.

Ministrstvo za gospodarstvo kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. 0612-2/2009-2-KE z dne 14. 9. 2009 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Sklicuje se na 42. člen ZUP, po katerem je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba, zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek in ali druge osebe, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku. 24. člen ZIN pa tožnici položaja stranke v postopku ne daje.

V zvezi z navedbo pritožnice, da bi od ukrepov inšpekcijskega nadzora imela korist, pa ji pojasnjuje, da se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti, zaradi zaščite javnega interesa. Pri tem citira 126. člen ZUP. V zvezi s sklicevanjem pritožnice na odločitev Ustavnega sodišča RS, Up 3/97 z dne 15. 7. 1999 in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 201/2003 z dne 14. 4. 2005, pa tožena stranka pripominja, da imajo poleg stranke pravico udeleževati se postopka tudi osebe, katerih pravica ali pravna korist je z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva lahko prizadeta. Pri tem je treba dodati, da pritožnica po uvedbi postopka na prvi stopnji ni zahtevala vstopa v postopek. Svoje zatrjevanje, da bi od ukrepov inšpekcijskega nadzorstva imela korist, pa je uveljavljala šele v pritožbi, pri čemer pravnega interesa ne izkaže. V obravnavani zadevi pritožnica udeležbe v postopku ni utemeljila na materialnem predpisu, temveč na ZUP, ki je procesni predpis. Gre za neupravičeno osebo, zato je prvostopni organ njeno pritožbo utemeljeno zavrgel.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega predpisa. Nepopolna je ugotovitev dejanskega stanja, da tožeča stranka nima položaja stranke v postopku. Tožnica je izkazovala pravni interes v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Pravna korist se kaže v vodenju izvršilnega postopka, ki je neposredno povezan z opravljanjem storitev inšpekcijske zavezanke. Odločitev tožene stranke pa lahko vpliva na potek izvršilnega postopka, v katerem tožeča stranka nastopa kot upnik, kakor tudi na pravno korist tožeče stranke v morebitni odškodninski tožbi zoper odgovorno osebo, ki je zakrivila nepravilnosti v postopku vročanja v izvršilnem postopku. Tožnica je namreč kot upnik sodelovala v izvršilni zadevi zoper dolžnika A. d.o.o. V tej zadevi je prišlo do nerazumno dolgotrajnega vročanja sklepa o izvršbi, kar je posledica nepravilno izpolnjene vročilnice. Tožeča stranka je pri tem ocenila, da obstoja utemeljen sum nepravilnega ravnanja pri vročanju sodnega pisma. Nezadostno ukrepanje inšpektorja že samo po sebi pomeni opustitev zaščite javnega interesa, ki jo mora inšpektor varovati. Pri tem pa je takšno ravnanje poseglo tudi v osebo korist tožeče stranke v izvršilnem postopku. Da je tožeča stranka uveljavljala vstop v postopek šele s pritožbo zoper izpodbijani sklep, ne drži. Osebno korist je uveljavljala že v pritožbi zoper sklep z dne 11. 6. 2009 o ustavitvi postopka. Dodatno je bila korist obrazložena v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Logično je, da tožeča stranka ni mogla zatrjevati pravnega interesa pred prvo pritožbo, saj ni bila obveščena, da je postopek začet. Tožnica je prepričana, da je njena osebna korist izkazana na podlagi 2. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa, da se izvršilni postopek vodi na predlog upnika. Tudi upnik je zainteresiran, da se postopek uspešno zaključi. Dodatna pravna korist je opredeljena v 26. členu Ustave RS, ki ureja pravico do povračila škode, storjene s strani države in tudi nosilcev javnih pooblastil. Izvedba inšpekcijskega postopka, v katerem se ugotovi, da je prišlo do kršitev predpisov in odgovornih kršiteljev, predstavlja ključni element za določitev pasivne legitimacije v pravdnem postopku. Zato ima tožnica od izida inšpekcijskega postopka osebno korist.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da se njeni tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi. Prav tako naj se ji povrnejo tudi nastali stroški upravnega spora.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da tožnica, ki je podala pobudo za uvedbo inšpekcijskega postopka na podlagi 24. člena ZIN, nima legitimacije za položaj stranke v postopku. Vendar pa imajo v inšpekcijskem postopku status stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tudi osebe, ki niso inšpekcijski zavezanci, če v postopku izkažejo, da so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete njihove pravice oziroma pravne koristi iz 43. člena ZUP. Po mnenju sodišča pa tudi sklep o ustavitvi postopka pomeni takšen ukrep inšpektorja, s katerim se lahko posega v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika, o čemer se je sodna praksa tega sodišča že večkrat izrekla. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijani sklep izrecno navedla, da je v inšpekcijskem postopku prizadet njen pravni interes, tako glede postopka sodne izvršbe, kot tudi v morebitni odškodninski tožbi, ki jo lahko poda zoper tistega, ki je kršitev storil. Tožnica bi z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva imela pravno korist, saj je stranka v postopku izvršbe, v katerem večkrat ni prišlo do pravilne vročitve. V danem primeru gre za prelaganje odgovornosti med sodiščem in pošto. Trditev tožene stranke, da je tožnica svojo osebno korist utemeljila le s procesnimi določili ZUP, ne pa z materialnimi predpisi, v danem primeru ne velja. Tudi trditev, da je tožnica želela stopiti v postopek šele v pritožbenem postopku, ne pa že prej, ne drži povsem. Kot navaja tožnica, tožeča stranka pravnega interesa pred prvo pritožbo niti ni mogla zatrjevati, saj ni bila niti obveščena o tem, da je bil postopek s sklepom z dne 15. 5. 2009 začet. Že iz samega predloga za izvedbo inšpekcijskega nazora, ki mu je priložen tudi dopis predsednice okrajnega sodišča, izhaja, da nepravilna vročitev sodnega pisanja predstavlja oviro za to, da bi sklep o izvršbi, v katerem tožnica nastopa kot upnica, postal pravnomočen. To pa posledično pomeni, da dejstvo nepravnomočnosti pomeni hkrati tudi oviro za njegovo izvršljivost. Ravno dejstvo, da tožnica ni mogla priti do poplačila (pri čemer ne izhaja, da gre za krivdo, ki bi jo bilo potrebno predpisati dolžniku) pa je bilo tudi podlaga za tožničin predlog za izvedbo inšpekcijskega nadzora.

Tudi po mnenju sodišča je bila zato v danem primeru odločitev upravnih organov, da tožnica ne more biti stranka v omenjenem inšpekcijskem nadzoru, iz razloga, ker svojih materialno pravnih upravičenj ni izkazala oziroma jih je morda izkazala prepozno, nepravilna. Tožnica je svoja upravičenja izvajala na materialno pravni podlagi, torej na dejstvu, da se ji zaradi napačnega delovanja poštnih uslužbencev povzroča konkretna škoda.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 64. člena ZUS-1. Upravni organ naj v omenjeni zadevi ponovno odloči, upoštevaje mnenje sodišča, izraženega v tej sodbi.

Izrek o stroški postopka temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1.