Legislator Case Law & Legislation
Sklep X Ips 380/2008 ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.380.2008 AI generated

Supreme Court dismisses appeal as it raises no important legal question regarding citizenship evidence rules.

Case Number Sklep X Ips 380/2008
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a first-instance decision denying naturalization. The applicant argued that sub-legislation improperly restricted evidence methods and that a notarized support agreement constituted permanent means of subsistence, but the court found these issues already settled in established case law. Consequently, the court held that the appeal did not present a significant legal question requiring a new interpretation of administrative law principles.

Legislator headnote

AI generated

ZUS-1, 83. člen, 2. odstavek; Revizija ni dovoljena, če gre za vprašanje, ki ga je Vrhovno sodišče že rešilo ali ki zahteva le načelne odgovore brez spora v praksi.

Keywords

AI generated
administrative appeal citizenship naturalization important legal question burden of proof sub-legislation validity evidence standards precedent binding

Cited Legislation

AI generated
Zakon o upravnem sporu – ZUS-1, 83. člen, 2. odstavek
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS, 10. člen
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR
Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo

Cited Case Law

AI generated
Up 858/08 z dne 3. 6. 2008
Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
X Ips 551/2007 z dne 2. 4. 2009
Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu X Ips 551/2007 z dne 2. 4. 2009.
I Up 434/1999 z dne 25. 4. 2002
v sodbah I Up 434/1999 z dne 25. 4. 2002, I Up 981/2000 z dne 9.
I Up 981/2000 z dne 9. 7. 2003
2002, I Up 981/2000 z dne 9. 7. 2003, I Up 974/2002 z dne 25.
I Up 974/2002 z dne 25. 2. 2004
2003, I Up 974/2002 z dne 25. 2. 2004 in I Up 1512/2003 z dne 28.
I Up 1512/2003 z dne 28. 6. 2006
2004 in I Up 1512/2003 z dne 28. 6. 2006.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Če je pravno vprašanje, ki ga revizija izpostavlja kot pomembnega, opredeljeno le na načelni ravni in zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako velja tudi za vprašanje, ki je v upravnosodni praksi že rešeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka po pooblaščenki vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2006, s katero ni ugodila revidentkini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena Zakona o državljanstvu RS – ZDRS.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: ali lahko podzakonski predpis omejuje načine za dokazovanje izpolnjenosti nekega zakonskega pogoja, ali je to v skladu z načelom sodniške proste presoje dokazov ter ali se za trajen vir preživljanja v smislu tretje alineje 5. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba) lahko šteje sporazum o preživljanju v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

7. Vprašanje, ali lahko podzakonski predpis omejuje načine za dokazovanje izpolnjenosti nekega zakonskega pogoja in ali je to v skladu z načelom sodniške proste presoje dokazov, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, saj je opredeljeno le na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Glede na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Podzakonski predpisi pomenijo podrobnejšo razdelavo zakonskih določb in šele, če sodišče meni, da niso v skladu z ustavo oziroma zakonom, jih ne uporabi. Vrhovno sodišče pa je v upravnosodni praksi na področju državljanstva vedno uporabljalo določbe uredbe, če so bile za odločanje pravno pomembne, torej je štelo uredbo za zakonito. Zato tako postavljenega vprašanja glede na ustaljeno upravnosodno prakso ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu X Ips 551/2007 z dne 2. 4. 2009.

8. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ki ga izpostavlja revidentka (ali sporazum o preživljanju predstavlja trajni vir sredstev za preživljanje v smislu tretje alineje 5. člena Uredbe), že zavzelo svoje stališče v več svojih odločbah, npr. v sodbah I Up 434/1999 z dne 25. 4. 2002, I Up 981/2000 z dne 9. 7. 2003, I Up 974/2002 z dne 25. 2. 2004 in I Up 1512/2003 z dne 28. 6. 2006. V omenjenih zadevah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da pogodba oziroma sporazum o preživljanju, ki ga prosilec za državljanstvo sklene z osebo, ki ga po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR ni dolžna preživljati, ni dokaz o trajno zagotovljeni materialni in socialni varnosti. V obravnavani zadevi je revidentka, ki je polnoletna in se ne šola več redno, sklenila sporazum s starši, ki pa je po ZZZDR niso več dolžni preživljati in torej gre za enako situacijo kot v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča. Ker torej vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je Vrhovno sodišče v zvezi z izpostavljenim vprašanje že zavzelo stališče, odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Glede na to, da revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.