Appeal allowed; new plaintiff entry denied due to lack of standing requirements under ZPP Art. 191.

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se subjektivna sprememba tožbe ne dovoli.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Določba 191. člena ZPP omogoča vstop novega tožnika v pravdo brez privolitve tožene stranke, vendar morajo biti izpolnjeni pogoji, da je o sosporništvu sploh mogoče govoriti.

Ker gre za odtujitev stvari oziroma pravice med pravdo, ni ovire, da se pravda med prvotnima strankama ne dokonča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo subjektivno spremembo tožbe tako, da na tožeči strani v pravdo poleg L. C. K. vstopi M. K. in sta v tej pravdi oba tožnika (1. točka izreka). Dopustilo je tudi objektivno spremembo tožbe (2. točka izreka) ter zavrglo tožbo v delu, s katerim tožeča stranka terja izpraznitev stanovanjskih prostorov v izmeri 24 m2 na naslovu M. 3, L. (nepremičnina s parc. št. 73/39 k.o. K. p.), ki jih tožena stranka zaseda brez pravne podlage ter jih prosto oseb in stvari izročiti M. K..

Zoper sklep, s katerim je sodišče dopustilo subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani (1. točka izreka sklepa), vlaga pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila v predmetni zadevi odtujena stvar, o kateri teče pravda, in tako tožnika ne uveljavljata vsak svoje pravice ali zahtevka, ki bi se opirala na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, temveč oba skupaj en tožbeni zahtevek. Posledično niso izpolnjeni pogoji niti za materialno niti formalno sosporništvo, pač želi tožeča stranka na ta način obiti določbo 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po katerem je za subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani potrebno soglasje tožene stranke. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi, tožečim strankam pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da želi tožeča stranka z naknadnim sosporništvom obiti določbo 190. člena ZPP, po katerem je za subjektivno spremembo na aktivni strani potrebno soglasje tožene stranke. Tožeča stranka je namreč v prvi vrsti skušala doseči, da bi zaradi odtujitve predmeta med pravdo, namesto prvotne tožnice vstopil M. K., vendar je tožena stranka soglasje odklonila. Naknadno sosporništvo na aktivni strani pa ne terja soglasja tožene stranke (drugi odstavek 191. člena ZPP), morajo pa biti, da sploh lahko govorimo o sosporništvu, zanj izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena.

Po presoji sodišča prve stopnje gre v predmetni zadevi za formalno sosporništvo, saj naj bi bila zahtevka tožnikov iste vrste, ki se poleg tega opirata na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, za oba zahtevka in oba tožnika pa velja tudi stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča. Temu ni mogoče pritrditi ravno zato, ker tožnika ne postavljata vsak svojega zahtevka oziroma ne vtožujeta vsak svojo obveznost, temveč oba vtožujeta isti tožbeni zahtevek. Primeri formalnega sosporništva bi tako bili zahtevki več kupcev avtomobilov na vračilo kupnine zoper prodajalca, ki ni izpolnil pogodbe, ali več delavcev, ki toži delodajalca zaradi neizplačanega dohodka, ali pa več upnikov, ki izpodbijajo pravna dejanja dolžnika (prim.

N. Betetto: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 240). Tožnika po drugi strani nista niti materialna sospornika (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP): njune pravice se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, saj de facto oba postavljata tožbeni zahtevek glede iste pravice; prav tako nista solidarna upnika: kot tudi ni mogoče trditi, da sta glede na sporni predmet v pravni skupnosti, saj gre zgolj za stranki medsebojnih pravnih poslov (izročilne pogodbe in cesije), torej je podano singularno pravno nasledstvo. Primeri materialnih sospornikov so denimo solastniki, soposestniki, sodediči, soavtorji ali družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, ki za obveznosti družbe odgovarjajo solidarno (ibid.).

Dejansko stanje v zadevi je tako v celoti pokrito z določbo 190. člena ZPP, zato ni ovire, da se pravda med prvotnima strankama ne dokonča, kar omogoča tudi narava postavljenih zahtevkov (negatorna tožba po 99. členu Stvarnopravnega zakonika in zahtevek na plačilo uporabnine po 198. členu Obligacijskega zakonika, prim. A. Galič: Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, 2004/41). Tožeča stranka je poleg tega pravilno prilagodila tožbeni zahtevek, s katerim sedaj zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (relevančna teorija, prim. ibid., I Cp 1582/2003, I Cp 441/2004).

Vendarle pa velja dodati, da se v obravnavani zadevi (po objektivni spremembi tožbe) odloča o pravici oziroma pravni koristi pridobitelja, ki mu je treba skladno z 22. členom Ustave Republike Slovenije zagotoviti možnost udeležbe v postopku. Ta se v konkretnem primeru uresničuje preko 202. člena ZPP, torej z intervencijo, v kateri ima pridobitelj položaj enotnega sospornika, saj se bo odločba nanj neposredno nanašala, seveda v kolikor bo intervencija po 199. členu ZPP predlagana (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-3760/07).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da subjektivne spremembe tožbe ni dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški so po določbi 154. v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.