Supreme Court dismisses appeal against Commission opinion on termination grounds, ruling it is not an actionable administrative act.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Mnenje Komisije ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi invalida, zaposlenega pri tožeči stranki, za izdajo mnenja Komisije pa ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe; mnenje Komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu, saj niti v ZPIZ niti v ZZRZI ni predvideno nikakršno posebno sodno varstvo; mnenje Komisije tudi ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper mnenje tožene stranke z dne 23. 10. 2009 (1. točka izreka sklepa) in zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sklepa). Z navedenim mnenjem je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) pri toženi stranki menila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 109/2006-UPB4) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI (Ur. l. RS, št. 16/2007-UPB2).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa citira določbo 2. člena ZUS-1 in 103. člena ZPIZ-1. Mnenje Komisije ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj posledica mnenja Komisije nastopi, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. Posebnega sodnega varstva ne predvideva niti ZPIZ-1 niti Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005 - Pravilnik). Izdaja mnenja za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vezana niti na vodenje upravnega postopka niti izdajo upravne odločbe in z njegovo izdajo se še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist stranke.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, ki naj o tožbi odloča meritorno. Zahteva tudi povrnitev stroškov celotnega postopka. Sodišče je kršilo določbo 13. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, po katerem (Delovno) sodišče ne sme odločati o predhodnem vprašanju, če je to izključeno po posebnih predpisih, in tudi sicer ne, če je o predhodnem vprašanju že odločal pristojni organ. Tudi četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1 določa, da je odločitev Komisije dokončna, kar pomeni, da ta presoja ne sodi v pristojnost delovnega sodišča. Zato tožeči stranki v delovnopravnem sporu ni zagotovljeno sodno varstvo zoper mnenje tožene stranke. Gre tudi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva iz 23., 25. in 157. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka bi morala svoje mnenje izdati v obliki odločbe. Da gre za odločanje, izhaja iz 103. člena ZPIZ-1, kot tudi četrtega odstavka 40. člena ZZRZI.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zoper mnenje Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 dopusten upravni spor po določbah ZUS-1.

7. V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) upravna odločba in drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov oziroma dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča mnenje Komisije ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi invalida, zaposlenega pri tožeči stranki, za izdajo mnenja Komisije pa ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe; mnenje Komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu, saj niti v ZPIZ-1 niti v ZZRZI ni predvideno nikakršno posebno sodno varstvo; mnenje Komisije tudi ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Pravilna odločitev sodišča prve stopnje je skladna tudi z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. VIII R 32/2007).

9. Komisija iz 103. člena ZPIZ-1 ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ugotavlja, da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ne more skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Tako mnenje je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica (pozitivnega) mnenja nastopi kasneje z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko delodajalec s svojo odločitvijo poseže v pravico invalida, ki jo ima ta iz pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejeno sodno varstvo pravic.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.

K II. točki izreka:

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).