Supreme Court dismisses review in denationalization case where legal issues were already settled in precedent.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev v zadevi, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od nje ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentka zelo hudih posledic ni izkazala z navedbo, da izpodbijana odločitev zanjo pomeni izgubo pomembnega premoženja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa upravičenca v postopku denacionalizacije in vprašanju dokaznih pravil, s katerimi se dokazuje državljanstvo kot pogoj za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca. Navaja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj bo zaradi nje ostala brez pomembnega premoženja. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 18. 11. 2009 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6. 1. 2010, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. S prvostopenjsko odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tam navedenega premoženja prejšnje lastnice ..., ker niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve izpostavlja dve vprašanji, in sicer vprašanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa upravičenca v postopku denacionalizacije, v zvezi s čimer navaja, da pristojni organ v okviru reševanja predhodnega vprašanja državljanstva ni ugotovil vseh relevantnih okoliščin glede časovnega okvira, za katerega se po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen ugotavlja državljanstvo, potrebnih za uporabo 9. člena ZDen, ter vprašanje obstoja dokaznih pravil pri dokazovanju državljanstva.

7. Navedeni pravni vprašanji, ki ju glede dovoljenosti revizije izpostavlja revidentka, sta v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni.

8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja po ZDen glede državljanstva prejšnjega lastnika vezan na pravnomočno odločbo o njegovem državljanstvu oziroma državljanstvu njegovih pravnih naslednikov, če naj bi bili ti upravičenci, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (na primer sodbe I Up 445/2005 z dne 18. 5. 2005, I Up 1530/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 1827/2006 z dne 3. 10. 2007 in I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007). Ker zato ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku, kakršen je tudi obravnavani primer, ni mogoče uspešno uveljavljati, pravno vprašanje dokaznih pravil pri dokazovanju državljanstva v postopku denacionalizacije ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

9. Glede časovnega okvira, za katerega se po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen ugotavlja državljanstvo, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da mora biti poleg državljanstva v času podržavljenja izkazano še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28. 8. 1945). Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, med drugim v zadevah I Ips 604/2007 z dne 14. 11. 2007, X Ips 1274/2006 z dne 28. 2. 2008, X Ips 1522/2006 z dne 13. 9. 2007, X Ips 1390/2006 z dne 13. 6. 2007 in X Ips 1567/2006 z dne 4. 10. 2007. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentka zelo hudih posledic ni izkazala z navedbo, da izpodbijana odločitev zanjo pomeni izgubo pomembnega premoženja.

11. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

12. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).